ZAMEJSKI FILTRI

Naš (?) Primorski nas je 23. aprila 2008 prijetno presenetil in potrdil staro resnico, ki jo kvakajo vrane v našem ljubem zamejstvu v Italiji že od leta 1947. Državi sekretar urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu g. Zorko Pelikan je v Gorici 22. aprila med drugim dejal: »Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto objavi javni razpis za koriščenje finančne pomoči. Krovni organizaciji pa imata vlogo filtra pri izbiri prošenj in podeljevanja prispevkov.« (Primorski 23. april str.15 v okvirju!)
Če sta krovni organizaciji SSO in SKGZ filtra, skozi katera naj bi šel denar, ki ga država Slovenija nameni za Slovence v Italiji, potem ni potreben razpis in pisanje prošenj! Pred leti je bila uvedena novost, da se prošnja pošlje v zaprti kuverti na urad v Ljubljano z oznako: »Ne odpiraj!« Sedaj jih pošiljamo v Trst in vsi vemo, da se tam odpirajo in po izjavi g. sekretarja »filtrirajo!« Tako je potrjeno dejstvo, zakaj so nekatere prošnje rešene ugodno, druge pa zavrnjene.
Vprašanje: »Čigav je denar, ki ga država Slovenija daje v ta namen? Je mogoče last kakšne politične stranke, s katero Vi gospod sekretar, ali kdor koli že, simpatizira, ali je to denar slovenskih davkoplačevalcev?«
Slovenci v Italiji niso samo tisti, ki so vključeni v SKGZ in SSO, ampak smo vsi, ki se na tem prostoru čutimo pripadnike tega naroda in te kulture. Izgleda, da tega še niste dojeli v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in tako dokazujete, da še vedno živite z mislijo na polpretekli čas. Ne gre se za tistih nekaj bornih grošev, ki si jih prisvajata omenjeni organizaciji, gre se za mnogo več: »S takšno izjavo podcenjujete vi gospod sekretar, kot tudi vaš Urad, vse, ki ne spadamo v ti dve krovni organizaciji, pa smo po vesti(!) dolžni(!), da naredimo(!) vsaj(!) kaj(!) za ohranitev(!) SLOVENSTVA(!) NA TEM PROSTORU« S tem ste gospod Pelikan dokazal, da vodite Urad RS ZA NEKATERE SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU. Prav tako ste g. Pelikan potrdil staro resnico, da vas in še koga drugega v Sloveniji, zanimajo samo nekateri Slovenci v Italiji, drugi smo Vam odveč! Hvala za iskrenost!

Mediji in objektivnsot

(Ljudje samo postali »valutna enota«, s katero kupčujejo mediji.)

»Torej ste bogati! Oplemenitite dane vam talente v svojem življenju!« Tako je voščila dobro jutro radijska napovedovlka, ko sem prebiral rezultate zadnjih volitev.  Pred seboj sem imel tri naše dnevnike in vsi trije so se po svoje razpisali in vsak je zopet po svoje dokazoval, kaj lahko pričakujemo od nove vlade. Čez dan  pa sta mi s pošto prišla še dva tuja dnevnika, ki tudi nista skoparila z novicami o naših volitvah. Seveda so se njihovi pogledi  razlikovali od tistih, ki sem jih prebral zjutraj. Lahko bi sklepal, da je bila, kot se velikokrat dogodi, glede istega problema, medijska osveščenost različna, še zlasti od tiste, ki sem jo zasledil zjutraj.
Če kdaj, si je tudi ob zadnjih volitvah politika podredila medijsko obveščanje in tako potrdila tezo, da so mediji svojstvena industrija. Upoštevati pa moramo, da medijska industrija proizvaja interpretacije, mnenja, stališča ali vse tisto, kar ljudje potrebujemo, da se potem lažje za neko stvar odločimo, ali si do nje izoblikujemo svoje stališče.
Večina ljudi pridobiva informacije iz medijev, zato se tudi odloča na podlagi njihovih informacij. Tega se zavedajo zlasti politiki, saj ni vseeno, katera medijska interpretacija zmaga v javnosti; ali je to opozicijska, ali pa večinska.
Tako pridemo do spoznanja, da bi mediji morali biti ločeni od vladajoče politike. Tega ni in tudi še lep čas ne bo. – Veliki utopisti so tisti, ki govorijo, da je ta in ta časopis nevtralen, ali ni vezan na nobeno politično stranko. Tak časopis bi kmalu propadel, ker bi ga nihče ne podpiral. Tako vidimo, kakšne žrtve so novinarji. Čeprav ti velikokrat izbrskajo marsikatero informacijo, jo velikokrat ne morejo posredovati direktno, ampak jo morajo prikrojijo glede na okoliščine ali vir informacije. Kot vemo, so za novinarje glavni vir informacij prav politiki, tem pa ni vseeno, kaj pride v javnost. Če pa  imajo dovolj moči, lahko glasilo, ki jim ni všeč, preprosto tudi  ukinejo  z banalno utemeljitvijo »iz finančnih razlogov«. (Sveži primer je  Putin!) Glavni namen novinarja ni v tem, da opisuje potek kakih dogodkov, ampak da dogodke za bralca razloži in jih analizira. Tisti, ki imajo možnost slediti večjemu številu takih analiz in razlag, si lažje ustvarijo svoje mnenje, kot tisti, ki so vezani samo na en vir, ali dva. Tako prihaja pri bralcih do enostranskih odločitev, ki pa so lahko tudi problematične. Iz zgodovine vemo, da so takšne odločitve  lahko tudi usodne. Podobno je z radiem in televizijo.
Svojčas smo slišali, da so novinarji in s tem mediji četrta veja oblasti. Danes tega ne trdi nihče več, če to trdi, je znak, da živi vsaj petdeset let za časom. Četrta veja oblasti so danes lastniki medijev, neglede kdo so. Danes v svetu ti obvladajo mnogo večje razsežnosti, kot jih ima katerakoli država, zato tudi brez težav tako ali drugače lobirajo, še zlasti v majhnih državah, da pri narodnih manjšinah o tem sploh ne govorimo.
Vsega tega se bralci pa tudi državljani katere koli države premalo zavedamo. Vsak medij živi od uporabnikove pozornosti - časopis od bralca ali kupca, radio in televizija pa od poslušalca ali gledalca. Ljudje smo tako postali neka oblika »valutne enote«, s katero kupčujejo mediji na medijskem tržišču.
Je pa tu za medije nastavljena past. Ko bralci, poslušalci in gledalci pri medijih zapazijo, da ti svojega dela ne opravljajo objektivno, ampak so pristranski, kar se velikokrat dogaja, pride mimogrede pri časopisih do upada naklade, radijske postaje so manj poslušane in določene televizijske hiše manj gledane.  To je nekakšna kazen, ki jo bralci, poslušalci in gledalci imenujejo v nekaterih državah  »medijski linč«. (Ta pojem ima pri Slovencih drugačen pomen. Uporabljamo ga ko obmetavamo nekega človeka z negativnimi, kritičnimi, njemu škodljivimi besedami. Pomeni pa tudi negativno, glasno, navijaško razpoloženje o kom.) Ne smemo pa ob tem pozabiti: Ljudje bodo kljub temu iskali informacije - pa na drugih mestih. Glavnina teh informacij pa bo lahko celo slabše kakovosti, kar bo imelo negativne posledice pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Ali zelo preprosto: Medijsko informiranje ostane, ker pa ni kvalitetno, bodo presoje in gledanja na posamezne dogodke še naprej pomanjkljiva,  kar pa gre na škodo bralca, poslušalca ali gledalca.

Škof dr. Gregorij Rožman in zgodovina

V ponedeljek 10. marca so v Gorici predstavili brošuro Škof Gregrorij Rožman 1941–1943, ki jo je napisal dr. Tomaž Marušič. Prebrali smo, da je avtor uporabljal predvsem dva vira; H. Jamesa Burgwyna Empire on the Adriatic – Mussolini conquest of Yugoslavia 1941-1943 in znano delo L’ occupazione italiana della Slovenia avtorja Marca Cuzzia. O predstavitvi so tako zapisali: »Avtor je obdelal s pravnega vidika, upoštevajoč zanesljivo dokazno gradivo uglednih zgodovinarjev, ki v marsičem ovržejo poskuse rehabilitacije ljubljanskega škofa in njegove še vedno sporne vloge v odnosu z okupatorjevimi silami. Dr. Marušič je zelo podrobno razčlenil in razložil pravno dokumentacijo s procesov ter poseben poudarek namenil zakonodaji raznih držav, tudi sedanje Slovenije, ki obsojajo sodelovanje s sovražniki«.
V torek 11. marca je v Gorici g. Silvano Poletto, goriški predsednik VZPI-ANPI srečal enega od slovenskih duhovnikov in ko mu je omenil večer o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, mu ta duhovnik reče: »Poglejte, gospod Poletto, govorili ste o katoliškem škofu. Srečanje je bilo pripravljeno prav takšno uro, da ja ne bi prišel zraven noben slovenski duhovnik. Mi imamo tedaj mašo. Se vam to zdi prav?« G. Poletto je sicer ugovarjal, da on ni nič kriv, ker pač, kot pač, ker ni on pripravil tega srečanja, itd. Prav ta duhovnik, s katerim omenjeni predsednik VZPI-ANPI že več let prijateljuje, je ta dogodek čez nekaj dni takole pokomentiral: »Vedno bolj, ko se starajo ti naši ljubi partizani, vedno bolj čutijo neko potrebo po pogovoru tudi z nami duhovniki. Kot da bi jim vest nekaj očitala…«.
Prav je, da se omenjeni ljubljanski škof prouči tudi s pravnega vidika. To je pohvale vredno dejanje. Ob tem pa se odpre vrsta novih vprašanj: »Kdo je sodeloval z okupatorjem?« Če je nekdo italijanskemu vojaku v Tolminu ponudil čašo vode, je ta že sodelavec okupatorja? Vse tiste naše pupce, ki so se poročile z italijanskimi vojaki, celo fašisti, so tudi sodelavke okupatorja? Znano je, da so se tudi nekateri podatki, ki so jih na Tolminskem zbirali TIGROVCI, znašli v rokah Italijanov in Nemcev. Je bilo to sodelovanje z okupatorjem? Pri nekem TIGROVCU iz tolminske smo celo zasledili to izjavo: »Mi (TIGROVCI) smo vedno dobivali orožje od Italijanov.« Pod kakšnimi pogoji pa tega ni povedal, gotovo ne brez neke protiusluge. Kakšne? To si lahko mislimo! Kakšno sodelovanje je bilo tu? Nekateri celo govorijo, da je JNA v Sloveniji bila okupatorska vojska. Če to tako pojmujemo, potem smo vsi, ki smo služili v tej vojski, po takšni logiki sodelovali z okupatorjem…
Po svoje me je pozabaval zapis v reviji AMPAK, kjer piše: »Včasih je vseeno težko razumeti odločitve posameznih razrednih tovarišev. Tako so, denimo, pred kratkim podelili eno najvišjih znanstvenih odlikovanj tržaškemu zgodovinarju Pirjevcu, ki je na televiziji pojasnjeval, kako je (znanstveno) spoznal, da je bil škof Rožman zločinec. To je sklepal na osnovi pripovedovanja »neke gospe«, ki naj bi pred 60-imi leti poslušala škofovo pridigo v cerkvi. Nekateri so res genialni, samo škoda, da jih ne razumemo! Sicer pa genijev nikoli niso razumeli…«
Tudi sam sem se presedal, ko sem tega našega zamejskega prominentnega zgodovinarja gledal in poslušal v tisti TV oddaji. Avtorica omenjenega članka ima popolnoma prav, da genijev nikoli ne razumemo, še zlasti ne tistih, ki z zgodovino delajo tako, kot delamo moški s srajcami, ko ih vsaj enkrat na dan menjamo. Ko smo že pri sodelovanju: s kom takšni »znanstveniki« sodeluejo ali v čigavem interesu to počenjajo? Da se razjasni neka zgodovinska resnica? Kdo pa v takšno početje verjame? Dovolj je, če berete naš ljubi zamejski tisk in v nekaj letih spoznate, kako znani kolumnisti krojijo našo zgodovino pa tudi dogodke. To delajo tako, kot jim po primorsko rečemo, »paše« in lezejo tistim, od katerih imajo osebno korist, s takšnimi zapisi v tisti del našega umrljivega telesa, kjer noga izgubi lepo ime! – Kdo danes takšnim zgodovinarjem in pisunom, četudi dobivajo prestižne nagrade, še verjame? In vendar puščajo v našem narodu zapise, ob katerih se lahko zgražamo in zmajamo z glavo – ti zapisi pa ostajajo in bodo neme priče potvorjene resnice! To se ponavlja in se bo v nedogled. Mi, pohlevni Primorci, pa vse to lepo tiho sprejemamo in kimamo, saj so nas tako naučili, najprej fašisti, potem partizani, danes pa tisti, ki tako ali drugače »znanstveno« te stvari širijo po naši zamejski blatni vasi … Ni kaj – osel ostaja osel, pa naj bo magarac ali ciuco.
Ko razpravljamo o škofu dr. Gregoriju Rožmanu naj bi upoštevali:

• Ni sporno, da je škof dr. Gregorij Rožman želel Slovence odvrniti od brezbožnega komunizma. Prav tako ni sporno, da si je prizadeval, da bi obvaroval slovenski narod nasilja, ki ga je povzročila okupacija med drugo svetovno vojno. Ne smemo mimo dejstva, da je posredoval pri okupatorju za mnoge, ki so se znašli v stiski, neglede na njihovo prepričanje in da je število teh škofovih posredovanj znatno večje od tistih, ki jih poznamo in so bila do sedaj objavljene. Prav tako je malo znano, da je pomagal judom, ko so bežali skozi Ljubljano.Vse to mu je v čast! Mimo tega se ne sme!!!

• Na žalost pa je le treba priznati, da mu ni uspelo že pred drugo svetovno vojno premostiti razdora v katoliškem taboru. (Lahko to tudi ni bilo možno?) Prav tako je, na žalost, napačno(!) presodil(!) način(!), pa tudi uporabljal(!) napačna(!) sredstva(!) v boju proti brezbožnemu komunizmu in to v času, ko se je vsa Evropa, ali celo ves svet, boril proti nacizmu! Ali je bila to samo njegova presoja, ali pa so ga k temu usmerjali njegovi svetovalci, kajti vsak škof ima ob sebi tudi te, to poglavje do sedaj ni razčiščeno! Eno so škofove osebne presoje in odločitve, v katere je on sam trdno prepričan in se zanje odloči. Drugo pa so odločitve, ki jih neki škof sicer sprejme, naredi in tudi zanje odgovarja, vendar do njih pride po nasvetu(!), na zahtevo(!), lahko celo pod pritiskom(!) njegovih najožjih svetovalcev in to lahko celo proti njegovemu osebnemu prepričanju! Take primere iz zgodovine poznamo. Ko bo in če sploh bo, kdaj to poglavje razčiščeno, bo pogled na škofa dr.Gregorija Rožmana bolj jasen, tudi drugačen in gotovo manj obremenilen.

Ob njegovi veličini in ta nesporno ostaja, negleda kaj o njej mislijo »prestižni slovenski zgodovinarji«, tudi tisti, ki na vse kriplje dokazujejo samo škofovo slabo stran in so naj zlili že na hektolitre gnojnice, pa le ponižno in pošteno priznajmo, da je škof dr. Gregorij Rožman naredil tudi veliko dobrega!