Umolknite in spoznajte (Ps 46,11)

Bog je povsod, ljudje pa ne.

 So ljudje, ki se vam vtisnejo v spomin, pa ne glede na to, kaj si o njih mislite. Tako se je pripetilo tudi meni. Obiskala sta me fant in dekle. Ko se mi je on predstavil, sva se najprej nasmejala, saj mi je velikokrat z neredom in vsemi mogočimi vragolijami “olepševal” življenje. Potem mi je predstavil še njo, svoje dekle. V pogovoru mi je povedal, da se bosta letos poročila. Seveda sem jima pritrdil, da je tako prav, on pa: “In veste, kdaj? V juniju!” “Lepo!” odvrnem, on pa: “Pa veste uro?” “Ne! Kdaj?” “Ob dvanajstih!” “Nič posebnega, saj smo imeli že nič koliko porok ob tej uri.” “Veste, zakaj?” “Ne, ne vem.” “Zato, da bodo tedaj zvonili vsi zvonovi po vipavski dolini.” “Pa bodo, naj zvonijo!“ On pa dalje: “Pa veste, kje?” “Ne, ne vem.” “Na vrhu Nanosa!” “Odlično! Tam je enkratna cerkev sv. Hieronima,” dodam. On pa: “Ne v cerkvi, ampak na vrhu Nanosa!” Vse skupaj se mi je zdelo malo tako, pa sem pomodroval: “Če bo dež, bodo potrebne pelerine! Če bo burja, lahko nadenete čelade, če bo pa sonce, pa itak! Tam gori ni vroče.” On pa kar naprej: “Pa veste, zakaj prav na vrhu Nanosa?” “Ne, ne vem.” “Ker je Bog povsod!” Nisem vedel, kaj bi, pa sem pripomnil: “Strinjam se, da je Bog povsod, samo mi nismo povsod! Kaj bi bilo, če bi bil Bog samo v cerkvi (stavbi), mi pa povsod? Si predstavljaš, kakšen cirkus bi na tem ljubem svetu bil?”.
Bog je povsod. Kolikokrat slišimo to trditev! Se popolnoma strinjam s tem, vendar obstajajo tudi posebni prostori, ki so namenjeni bogoslužju. Te nimamo zato, da bi se umaknili iz realnega sveta, pač pa zato, da bi se v njih umirili in začutili bližino Boga. Tudi naše življenje se ne odvija samo na enem mestu. Čez dan menjamo kar nekaj različnih prostorov pa tudi krajev, zato ni nič nenavadnega, da si zaželimo tudi poseben prostor, kjer prebiva Bog.
Deležen sem posebne milosti, da se včasih zaustavim v oglejski baziliki. So trenutki, ko množica obiskovalcev odide in ste lahko v njej skoraj sami, vsaj za kratek čas. Iz tega skrivnostnega, mozaično bogatega prostora se sama od sebe ponudi prilika za umiritev, za zbranost, pa tudi za stremljenje v enkratne mozaične figure. Ves hrup, ki je bil ali pa že prihaja v baziliko z novimi obiskovalci, vam tedaj postane nepomemben. Ste v stanju, ko čutite molitev stoletij, ki je ostala na tem mestu, med temi zidovi, prepletana med čudovitimi oglejskimi mozaiki in gre z nami naprej…
Taka navzočnost molitve je zaznavna v vsaki naši cerkvi. Tega se vse premalo zavedamo. Koliko rodov je pred nami tu(!) molilo!? Molili bodo tudi za nami, čeprav mogoče manj, vendar molitev v kateri koli cerkvi ne “usahne”. Ostaja kot del nečesa, kar je za ta posvečeni kraj samo po sebi umevno – njeno, enkratno, pa istočasno sveto.

Isti Bog v dveh različnih košarah

Nihče ne govori jezika na splošno, ampak določen jezik

 Po novem letu so v Riminiju na nekem posvetovanju razpravljali o etiki in  bioetiki. Neformalno so se na privatnem posvetu zbrali predavatelji, ki se na tem področju poklicno ukvarjajo. O tem ne bi vedel nič, če ne bi prav po tem srečanju dobil obisk. Prišli sta dve dami. Prvo že veliko let poznam in je zdravnica, drugo pa sem videl prvič. Bila je Angležinja iz Walesa. Med pogovorom me zdravnica takole ošvrkne: “Ti! Vidva” (in pokaže na Angležinjo) “sta pa v istem “fohu”!” Kar po naše pomeni, da opravljava enak poklic. Prepričan sem bil, da je katehistinja in sem ji tudi čestital. V nadaljevanju pogovora pa sem doživel hladen tuš, ko sem izvedel, da je gospa iz Anglije doktorirala iz bioetike in je profesor na medicinski fakulteti za etiko. Da pa je bila moja zadrega še večja, je tudi anglikanska duhovnica. Tako sem končno razumel, zakaj imava isti “foh”. Oba lahko zbirava vernike, jim razlagava božjo besedo, oba lahko opravljava kar nekaj skupnih opravil. Oba sprejemava Sveto pismo, imava do “svojih vernikov” enako odgovornost, oba oznanjava vero v istega Boga, oba darujeva evharistijo, pa vendar – ne moreva  skupaj somaševati, še več, naši verniki ne morejo k obhajilu, ki ga ona deli, njihovi – anglikanci – pa ne k našemu … Tako sva oba ujeta v nekakšen začarani krog. Ne jaz in ne gospa anglikanka nimava opravka z religijo na splošno, ampak s posamezno religioznostjo, čeprav oznanjava istega Boga. To je nekako tako, kot je pri jeziku. Nihče ne govori jezika na splošno, ampak vsi vedno in redno govorimo določen jezik, ki je na žalost razumljiv samo določenim ljudem. Vsak jezik je odraz določene kulture, zato poznamo tudi kulturo jezika. Tudi verska raznolikost je sestavni del religije. Tu vidimo, kako je bilo nemodro, da so v določenem zgodovinskem obdobju poudarjali, da ima religija samo eno in edino izrazno obliko. Religijska resnica je sestavljena iz raznih oblik vere. Te pa so izšle iz človekove zgodovine in kulture in se velikokrat med seboj dopolnjujejo, čeprav so nastajale v povsem drugačnih kulturnih pa tudi političnih okoljih.
V novejšem času v medverski odnos vse bolj prihaja v ospredje prijaznost, sposobnost vživljanja ali celo versko gostoljubje. Vsi ti pojmi so znatno bolj človeški in bližji sodobnemu človeku, ki je v veliki meri iskalec Resnice, pa ne glede na pripadnost določeni veroizpovedi.
Naš tokratni razgovor se je nanašal na področje etike in religije. Prav na področju etike se pojavljajo poskusi, kako bi skupaj predstavniki različnih Cerkva, na enakopraven način reševali podobne etične probleme. Čeprav zopet priznavajo, da je to velikokrat zelo zapleteno področje. Številna nesoglasja na področju etike, še zlasti tam, kjer je v zgodovini prihajalo do medsebojnih verskih spopadov, izhajajo iz zmotne predstave o tem, da že vnaprej obsojamo posege, ker vemo, kaj govornik hoče, ko zastopa določena stališča, od katerih po njegovem ni odstopanja, ni pa rečeno, da so prav ta stališča vsem skupna. V zadnjem letu pri teh srečanjih prihajajo v ospredje podobni problemi, kot so: Delo otrok. Ali je to upravičeno? Nekateri so proti, drugi trdijo obratno, češ edino tako v določenem okolju lahko otroka odvrnemo od kriminala, da ga zaposlimo. Dva nasprotujoča si pogleda! Čeprav ta problem ni tako preprost; eno je delo otrok, drugo pa je suženjsko izkoriščanje otrok. Drugi, zelo pogosti primeri razprav so umetne oploditve. Tu se pogledi zelo razhajajo. Čeprav tu prednjači skupni pogled pomoč pri oploditvi. Obstaja pa tudi druga pot do otroka, brez obveznosti in truda do sožitja med staršema, ali brez upoštevanja dejanjskih otrokovih potreb, saj tako ostane otrok predmet svojega roditelja. Če mu otrok ne ustreza, ga lahko odslovi… Veliko nesoglasij je tudi glede evtanazije, še zlasti pri tistih, ki v testamentu zapišejo, da v kolikor pri njih zapazijo neozdravljivo bolezen naj jih evtanazirajo. V vseh primerih gre za iste vsebine in iste vrednote. Zato so prav takšne domneve krive, ko otežujejo smisel plodnega medverskega pogovora, in nas še preden se ta pogovor začne, pustijo vsakega na svojem bregu. Nova odkritja kot tudi nova spoznanja bodo sčasoma zbližala oba bregova. Še prej pa bodo tisti, ki so na levi, in oni, ki so na desni, morali marsikaj pozabiti, kar je bilo v zgodovini zgrešeno, saj gre tu predvsem za pošten in moralen odnos do ljudi in stvari, pa tudi za izkoriščanje znanstvenih dogajanj v sebične namene, bogatih na račun revnih…

Trgovina z živim blagom in potrošniška kultura

Industrijska prostitucija

Malokdaj, vsaj v našem slovenskem tisku, zasledimo pojem industrijska prostitucija. Na prvi pogled bi pomislili, da gre tu za kakšne industrijske proizvode, v resnici pa ta pojem označuje trgovino s “človeškim blagom” ali trgovino z ljudmi. “Trgovina z ženskami, pa tudi moèkimi v prostituciji in v drugih vejah seksualne industrije predstavlja največji delež trgovine z ljudmi v sedanji in zahodni Evropi.” Takšno novico smo lahko slišali pri oddaji o novoletni bilanci Evrope na televiziji. Ob takšni izjavi pa moramo biti pazljivi, kajti ni vsaka ženska, ki dela v seksualni industriji, žrtev trgovine z ljudmi. Statistike, ki so jih izvedle nekatere kriminalistične ustanove dokazujejo, da se kar veliko število regularnih kot tudi neregularnih migrantk odloči, da se bo prostovoljno predajala prostituciji ali delala na drugih področjih seksualne industrije. Zato te ženske ne moremo označiti za žrtve, ker če jih imenujemo žrtve, kršimo njihove osebne pravice do samoodločanja!
Prav napačne odločitve ali tudi pomanjkanje poznanja seksualne industrije pa velikokrat te ženske privedejo do izgube osebne kontrole in tako padejo v stroj trgovanja z ljudmi. Odločile so se prostovoljno, ker pa niso dovolj poznale okoliščin, so kmalu padle v prisilna razmerja. Pri trgovanju z ljudmi so bili vedno uporabljani prisila, prevara pa tudi razna zavajanja. Mehanizem, ki takšne žrtve potegne iz proste volje v prisilo, pa je sila preprost. Začne se z obljubami, nadaljuje z odvzemom dokumentov, sledijo grožnje in končno takšna oseba postane novodobni suženj seksualne industrije.
Če se spomnimo na Kanta, potem tu velja njegovo sporočilo, da je človek cilj in nikoli sredstvo, saj je trgovina z ženskami izredno donosen posel, ki se vedno bolj bohoti po Evropi predvsem zato, ker kljub dobri in vsklajeni evropski zakonodaji, se ti primeri običajno obravnavajo, kot kriminalna dejanja, manj pa kot socialna nuja.
Podobno se dogaja pri moških. V zvezi z njimi običajno ne gre za seksualno industrijo, pač pa za poceni delovno silo. Obstajajo registrirana podjetja, ki ponujajo delavce vseh poklicev, od nekvalificiranih pa do tistih z univerzitetno izobrazbo. Takšno kvazipodjetje vam zjutraj pripelje delavce in zvečer odpelje. Dovolj je, da zavrtite telefon, poveste, kaj želite, se mimogrede domenite za ceno in posel je opravljen. Če pa začnete brskati po ozadju takšnih firm, pa pridete do zastrašujočih spoznanj. Ne samo, da glavnina teh ljudi živi v nemogočih razmerah, to je tako in tako znano, prav tako nihče ne razpravlja, kaj je z njihovo prehrano, še več, koliko ti delavci dejansko zaslužijo. Na dan je pricurljal podatek, da nekomu plačujejo za delo, ki ga opravlja, 5 evrov na uro. Oseba – podjetnik, ki mu je to delo priskrbel, pa zahteva od vsake ure 1,5 evra. Torej delavcu ostane slabe 3,5 evra za eno uro dela,  in to brez socialnega zavarovanja, saj dela “na črno”. Kolikšen dohodek imajo ti podjetniki od teh delavcev, si ni težko predstavljati. Tudi tu je zakonodaja v posameznih zahodnoevropskih državah zatajila.
Ne smemo mimo trgovine z otroki in kar je še huje, trgovino s človeškimi organi. To so posebna poglavja, ki so naravnost zastrašujoča, v kolikor se jih zavedamo.
Potrošniška kultura, ki dnevno ustvarja nove potrebe, da bi tržila vedno nove proizvode in da bi ti proizvodi prinašali nove dohodke, je vse bolj živa v mladih ljudeh. Namesto ljubezni do sebe, da bi z delom svojih rok ali učenjem dosegali čim več, tako pri mladih ljudeh velikokrat nastopi popredmetenje samih sebe. Ne obnašajo se več tako, da bi spoznavali svoje sposobnosti in tudi svoje napake, ampak kako bi najlažje in najhitreje prišli do zaslužka ali imetja brez velikega napora, ob tem pa tako sami sebe naredijo za objekt. Svoje naredi ob tem tudi medijska reklama.