Počitnice in mi:

Bliža se čas počitnic. Mnogo je načinov, kako jih preživimo. Občutek spočitosti pa ne nastane sam po sebi, zanj je treba nekaj storiti, zato nekaj misli.
Potreba po morju in soncu, po hribih in svežem zraku se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane s potovanjem, kot s turizmom. Odkrivanje naravnih lepot, ki jih je razkošno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vratih in ima vedno čas za človeka, ki gre mimo, trenutki tišine ob zahajajočem soncu, ali ob tabernaklju v cerkvi – vse to spreminja navadni turizem v nekaj veliko globljega, da tako lahko postanejo  počitnice – naše počitniško ROMANJE!
Kristjani, ki gredo na počitnice kot turisti, lahko odigrajo pomembno vlogo pri povezovanju človeštva, v vesoljno bratstvo, ki ga je Jezus s vojim prihodom na svet začel in ga je svojim učencem zaupal, kot zgodovinsko nalogo.
So vrednote, ki jih ne moremo kupiti, enako ne plačati, so pa za vsakega na počitnicah neprecenljive vrednosti, saj obogatijo tistega, ki jih daje in tistega, ki jih sprejema.
Zavedati se moramo, da bo turizem cvetel in uspeval tudi kot gospodarska panoga, predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi tako stojimo pred velikim izzivom, neglede kje nas je Božja ljubezen naselila, ali pa pripeljala, ob lepotah narave, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, pa tudi z našo srčno pridnostjo, ki jo lahko zapazi vsakdo, ko se ustavi ob nas, ali pa nas kjerkoli spozna…  –   BOG Z VAMI NA POČITNICAH!

D – Day. Opomin normandijskih poljan

Invazija na Normandijo je ostala zapisan v zgodovini druge svetovne vojne. V kolikro ste spremljali televizijske, pa tudi radijske programe v petek 6. junija na francoskem ali angleškem jeziku, ste gotovo o tem zanimivem  »Dan D« izvedeli mardikaj. Pred 65. leti je v noči iz 5. na 6. junij 1944 vrhovni poveljnik ameriških sil v Evropi general Dwight Einsehower nagovoril vojake z zgodovinskimi besedami: »Oči sveta so uprte v vas … in končal: mi ne sprejemamo nič drugega, kot popolno zmago!« Govor so posneli na magnetofon in smo ga te dni lahko ponovno poslušali, saj so ga velikokrat zavrteli. Vojna enciklopedija je imela do leta 2008 vsaj 18 zajetnih knjig, ki opisujejo te dogodke, z zelo zanimivimi fotografijami, rizbami in zemljevidi. Ob 65. obletnici pa jih je izšlo še nekaj, ki so jih napisali še živeči vojaki, pa tudi njihovi otroci, ali celo vnuki.
Ustavil sem se pri znancu, ki prevaja iz angleščine v italijanščino že deseto knjigo  o iskrcavanju zaveznikov v Normandiji pred 65. leti. Ali o tako imenovanem  »Dnevu – D ali D-Day«. Knjige so bogato ilustrirane, opremljene z zemljevidi,  z angleškim načinom posredovanja dogodkov in kritično osvetljenimi tudi angleškimi vojaškimi spodrsljaji. Posebno bogastvo te zbirke je jezik, ki ga krasi vojaško izrazoslovje, vendar podano na zelo poljuden in razumljiv način, s komentarji, da tako postanejo knjige privlačne najširšemu krogu bralcev, pa tudi zato, da se lepo prevajajo v druge jezike.
Ob tem dogodku se mi je pogled ustavil na pariškem Le Mond-u, od 6. junija, ki je prinašal komentar na govor, ki ga je pred leti ob enaki slovesnosti imel kardinal Joseph Ratzinger (sedanji papež Benedikt XIV) v ekumenskem bogoslužju v katedrali v Bayeuxu. Kardinal se je najprej dotaknil pokojnih, neglede na to, na kateri strani so bili in povdaril. »Cerkev velikokrat govori o večnem življenju. Tudi mi sami naj bi se večkrat zavedali svoje poklicanosti v večno življenje in živeli tako, da bi lahko z našim sedanjim življenjem stopili pred Božje obličje, ki ga (upajmo) uživajo vsi, ki se jih danes spominjamo.« Nekateri radi Cerkvi očitajo beg iz sedanjega sveta, češ, da Cerkev živi v nekem sanjskem svetu, ki ni v tem svetu. Kardinal pravi: » Kdor živi svoje življenje v osebni odgovornosti za večno življenje, daje svojemu tuzemskemu življenju večno težo … Tudi normandijske poljane opominjajo nas žive(!), naj ne pozabimo na smrt in pravilno živimo pred obličjem večnosti.« Ko se je kardinal Ratzinger tedaj dotaknil problema sprave je dejal: «Proces sprave po drugi svetovni vojni prihaja iz krščanskega duha. Ta proces dokazuje, da samo sprava ustvarja mir na svetu in da nobeno nasilje ne more ozdravljati. Človeka lahko ozdravi samo pravičnost. Prav pravičnost mora biti merilo pri vsakem političnem ravnanju v sodobnih sporih, neglede na to kje so».
Kardinal Ratzinger je tedaj ob tej priložnosti imel več govorov. Zelo odmevno je bilo tedaj tudi njegovo predavanje v Caenu, ko je v jedru predavanja omenil terorizem, strah sodobne družbe. Povdaril je: »Terorizem je postal neka nova svetovna vojna. To je vojna brez jasno začrtanih front. Izbruhne lahko kjerkoli na svetu, saj ne pozna razlike med (kombatami) vojaki in civilisti. Boj proti terorizmu mora imeti samo en namen; paziti je treba  na vzroke terorizma. Če je vzrok terorizma krivica, prizadevajmo si, da to krivico odstranimo. Kajti noben terorizma ni mogoče premagati z nasiljem!« Zanimiva je bila tudi kardinalova izjava, da je kot Nemec  boj zaveznikov proti Hitlerju jasno označil kot »pravično vojno«, obenem pripomnil; da je sprava med nekdanjimi sovražnimi državami druge svetovne vojne zgled za rešitev napetosti in sporov med marsikaterim sedanjim evropskim narodom. Takoimenovana »Operacija Overlord« se je začela že že junija 1943, ko so ZDA začele prevažati v Veliko Britanijo vojake in opremo. Ta je postala pravo vojaško oporišče, saj je tam bilo nad 3,5 milijonov tujih vojakov z 1.200 bojnimi ladjami, 1.600 transportnih ladij, 4.000 hitrih čolnov in nad 11.000 letal. V teh četah so bili poleg Američanov in Angležev še Kanadčani, Avstralci, Nizozemci, Belgijci, Norvežani, Poljaki in tudi Čehi. Naj še dodamo, da je Dan –D med zavezniki zahteval nad 10.000 žrtev. Enako pa jih je padlo tudi na nemški strani. Vendar, ne smemo pozabiti, da je to bil samo manjši del žrtev, da so lahko zavezniki osvobodili Normandijo. Po treh mesecih je padlo nad 215.000 zavezniških vojakov. ( Tudi nemških žrtev ni bilo manj!). K tem pa moramo prišteti še nad 19.000 francoskih civilistov, ki so bili tudi žrtve te operacija. Tako lahko zaključimo, da je ta zgodovinska zmaga res prepojena s krvjo in trpljenjem.

Medverski dialog

Vsi verujoči imajo isti cilj.

Če kdaj, je zlasti v današnjem času važno, da si vsi verni prizadevamo za dialog med različnimi verstvi. Vsi vemo, da so med najrazličnejšimi verstvi velike razlike, ki so nastale v toku zgodovine. V nekaterih deželah, kjer se prepletata dve ali več različnih religij, je bilo vedno  medsebojno sodelovanje, pa tudi nasprotovanj ni manjkalo. Danes se vse bolj poudarja, da če želimo imeti dobre medverske odnose, se moramo med seboj najprej dobro poznati. V ospredju je poznavanje religije drugega, kar vsakega, ki se za verski dialog zanima, prisili, da se najpej (!) poglobi tudi v svojo vero. Ob vsem tem pa igrata pomembno vlogo izobrazba in naš osebni razumski pogled na vero samo. Ljudje se lahko razlikujemo po verskem prepričanju, kar nas lahko ločuje, ne ločuje pa nas razum, ki nam pomaga vero tudi razumeti.  Prihodnost sveta se ne oblikuje v cerkvah, mošejah, sinagogah, templjih ali drugih molitvenih prostorih, ampak predvsem v vzgoji, to je najprej doma in po šolah. Ob tem pa ne mislimo, da so vsa verstva enaka in tudi enakovredna ampak da imajo vsi verni kot tudi neverni, enako dostojanstvo in enako vrednost. Tega pa ne smemo prezreti! V središču vsakega dialoga je bil in mora biti ČLOVEK! To velja še zlasti pri verskem dialodu.

Medverski dialog je in vedno bo pomemben. Najprej se ta lahko razvija na socialnem področju, kjer si dve ali več verstev išče zavezujoči sistem vrednot. Vse vere težijo k isti gori prve resničnosti. Tu je vsaka religija doživela enost z Enim, čeprav ga različno imenujejo ali celo pojmujejo. Prav tu se bodo nekega dne vse religije srečale. Kdaj bo to, ne ve nihče. O tem Enem bodo še vedno različno govorili, v skladu s svojo kulturo, predstavami  pa tudi religioznimi podobami, ki so vsaki religiji lastne. Izhodišča so najrazličnejša za razumevanje Enega! Zato si pogostoma skušamo razložiti na razumski način, kaj je to Eno. Prišel bo trenutek, ko bo prevladalo spoznanje, da imajo vsi verujoči isti cilj, od katerega jih je velikokrat ločil samo neki zid, ki je bil zgodovinsko, politično, pa tudi človeško pogojen.

Prav zato bi pri nas kristjanih morali mistika in duhovnost dobiti večji poudarek pri izobrazbi in oblikovanju bodočega kristajana. S tem bi tisti kristjani, ki so dojemljivi za duhovnost, našli svoj dom v Cerkvi, ki ga danes velikokrat ne čutijo. Na to nas opozarjajo zlasti  raziskave, da danes marsikateri vernik, ko zaide v duhovno krizo, običajno ne išče več pastoralne pomoči pri duhovniku, ampak se zateče k psihologu, psihoterapevtu, zdravniku, ali celo k zdravilcu. Obstaja raziskava, ki ugoravlja, da se samo 20 %  vernikov v kritičnem trenutku zateče k duhovniku. Iz tega podatka se lahko sklepa, da jih v teh zadevah 80 % verujočih ne zaupa več Cerkvi. Gotovo so takšne ugotovitve pomembne, še zlasti, ko gre za bodoče vernike, ki se šele versko oblikujejo.

Zakaj se danes ljudje – verniki – zatekajo vsepovsod, le k duhovniku ne? Ali ga preveč, ali premalo poznajo, ali so zgubili zaupanje vanj, ker jih ni prepričal s svojo istovetnostjo … K tistemu, na katerega se lahko zanesejo, bodo skoraj gotovo šli. Ker pa je danes moda vse drugo, kot stari dekalog in je široka, lagodna pot  (samo)rešitve veliko bolj vabljiva, kot ozka in zahtevna Jezusova steza, se pač odločijo za prvo. Mnogi teh strokovnjakov, še zlasti »mazačev« vseh vrst, ljudje osebno ne poznajo, zato jim lažje zaupajo svoje tegobe – ali pa se podzavestno zavedajo, da ti od njih ne bodo terjali odpiranja najbolj skrite kamrice njihove notranjosti, kamor prodorno duhovnikovo oko  lahko mimogrede poškili, ali bolje vidi, kje je njegov izvirni greh. Za vero velja še vedno: »Če hočeš, da bo zagorela, moraš sam goreti! In ker danes ni prida ognjev, se tudi malo polen vname! Osamljeno poleno, ki se je zavalilo s kupa nekaj časa tli, nato pa ugasne!«