Zanimivo je prebirati Kocbekova dela tudi s pogledom na njegovo vero. Ko se tako pred nas razgrinjajo najrazličnejši dogodki in doživljaji, ki jih opisuje, bralec ob njih velikokrat dobi zelo nasprotujoči si pogled na njegovo osebno vero kot tudi na nevero. Na tem področju obstaja za bralca velikokrat nejasen, celo zagoneten, obenem pa velikokrat prav tako skrivnostno versko zanimiv, da bralca pritegne prav zaradi svojega osebnega verskega sporočila.
Pripisujejo mu, da je bil nesporno velika politična osebnost. To se kaže zlasti iz njegovih spisov iz obdobja 1941-1945. Njegovi članki o krščanstvu in marksizmu, o španski državljanski vojni, o našem narodu so nedvomno bili v tistem času, ko so nastajali, nekakšna provokativna literatura. Iz njih vidimo, da je bil poleg politika tudi teolog. Čeprav je napadal tedanji kler, kot tudi nedopustne strankarske politične intrige, v katere se je vodstvo tedanje Cerkve vmešavalo. Njegovo realno pisanje, za tisti čas celo drzno, je s temi spisi sprožilo v cerkvenih krogih zaprepaščenost, predvsem zato, ker je bilo znano, da on Cerkev pozna, na drugi strani pa je poznal zelo dobro tudi francoske personaliste. Njegova stališča o nekaterih za tisti čas novih, obenem nepojmljivih temah med krščanstvom in marksizmom so vzbudila polemiko, predvsem zato, ker so bila nove in aktualne. Ko jih danes presojamo, vidimo, da so bila velikokrat na žalost nedorečena in naivna, čeprav so bila za tisti čas, ko so bila napisana, nekaj izrednega.
Ob vsem tem se zastavkja vprašanje: »Je bil Kocbek veren?« Vsekakor, bil je osebno veren, ni pa se opiral na cerkvene dogme, velikokrat tudi ne na cerkveni nauk, čeprav je vse to upošteval! Iz spisov kot tudi iz stikov z njim smo lahko spoznali, da je bil notranje veren, imel je vero srca, kakršno poznamo pri marsikaterem vernem izobražencu. Običajno takšna oblika vere prehaja pri verniku v neki mistični svet, zato tak vernik živi v mističnih sferah, ki jih »običajni nedeljniki« (verniki, ki pridejo v cerkev na nedeljo), ne dojemajo. Kar takšen človek doživi, to potem sporoča, bodisi z govorjeno ali pisno besedo. Tu prihaja do zanimive zagonetke: Nikoli se ne dojema, v kaj pravzaprav takšen vernik veruje in prav tako tudi ne, kaj mu Bog resnično pomeni, ker oboje, vero in Boga, dejansko on osebno doživlja skupaj. Kot vernik se Kocbek ni oziral na dualizem, ki ga zagovarja Cerkev in temelji na obstoju duha in materije, Boga in sveta, duše in telesa, onostranstva in tostranosti, božjega kraljestva na zemlji in kraljestva večnosti po smrti. Pri taki obliki vere, kot jo je imel Kocbek, govorimo, da je to vera doživetja. Ta pa je bila pri njem vedno vidna. Iz dogmatičnega kot tudi iz versko fundamentalističnega pogleda se pri takem verniku težko presoja njegova osebna vernost, zato tudi nekateri pišejo, da Kocbek ni bil
veren, ker ga gledajo s tega zornega kota. On se je skliceval na svoje osebno doživljanje Boga in iz tega doživljanja je tudi živel, razmišljal, pisal, kontaktiral z okoljem in predvsem s »svojim« Bogom! To je tudi njegova vera v evangelij. Vse to njegova literarna zapuščina naravnost izžareva. (Take vrste verovanja, kot je tu omenjena se danes zelo povdarja. Res pa je, da v Kocbekovem času niso radi govorili o izkustveni obliki vere. Temu so se začela odpriati vrata šele po koncilu … )
Še nekaj je zanimivo. Nikoli ni ločeval in tudi ne poudarjal tostranosti in onostranosti, to mu je bilo sveto, skupaj s svetostjo zemlje, svetostjo človeka, svetostjo soborca, celo s svetostjo NOB-ja, kar je za marsikoga spotakljivo, svetostjo stvarstva, svetostjo življenja, svetostjo umiranja … To je bila vera miselca, ob katerem so se in se bodo nekateri vedno spotikali.
