Dati in sprejeti vero

Velika popotnica za življenje, ki jo starši dajo otrokom poleg življenja, ki so jim ga posredovali, je vera. O tem, kako vero posredovati in ali jo sploh lahko posredujemo otrokom ali najbližjim, se je in se bo vedno razpravljalo. Verski pedagogi si o tem niso edini, so si pa zelo blizu z mislijo, da starša lahko vplivata tudi na vero, ki jo imajo njihovi otroci. Pri veri moramo ločiti več stopenj. Nekako tako, kot poznamo stopnje človekove rasti, poznamo tudi stopnej človekove osebne vere.
Otrokova vera je nekaj enkratnega. To ni otročja vera. Otrok živi v svojem svetu in ta njegov svet se odraža v vsem, kar otrok doživlja, torej tudi v doživljanju osebne vere. Izredno pomembno je to doživljanje v družini sami. Zelo pomembno za otroka je, kakšen odnos imata starša do njega in kako spremljata njegov razvoj, ne samo na telesnem, ampak predvsem na duševnem področju. Pravi odnos je za otroka velika milost.
Vera se pri otroku razvija skladno z drugim doživljanjem, to je vsem tistim, kar ga v domači družini obdaja. Če je v domači družini prijetno ali, kot pravimo, toplo, potem bo otrok zelo dovzeten do vsega, kar mu bodo starši skušali na njim lasten način posredovati, torej tudi prve kali vere. Če pa je vzdušje v domači družini velikokrat ne prijetno ali celo težko in moreče, potem bo to otroka zaznamovalo za celo življenje ne samo an verskem, ampak tudi na duševnem področju, s katerim se bo srečeval tudi še kot odrasel človek.
Drugo otrokovo obdobje se začne, ko se otrok sreča s svetom in okoljem. To je zlasti vidno v prvih letih otroškega vrtca. Ni vseeno kdo je tedaj v vrtcu njegov katehet. Poznamo katehetske inštitute, kjer posebej vzgajajo veroučitelje za predšolski verouk. Njihova formacija se zelo razlikuje od formacije običajnih katehetov. Vsega tega mi skoraj ne poznamo in so naši veroučitelji velikokrat osebe, ki »mašijo takšno ali drugačno praznino«. Dogodi se celo, da sami niso prepričani o tem kar učijo … Ko se otrok prvič sreča tudi z vero malčkov v vrtcu, se njegova doma pridobljena vera dograjuje ali pa zakrni. Starši bi morali biti prav v tem času zelo pozorni na to, kakšno versko okolje in kakšna verska informacija pronica v otroka. Če se to zanemarji,  smo na otrokovem verskem področju veliko zanemarili.
Za informacijo naj nam bosta dva pogleda, in sicer mlade mame in mlajšega očeta.
Mama pravi: “Meni se zdi pomembno prenesti otrokom vero. Rada bi jim dala toliko, kolikor jim moreva midva starša dati, da bodo poznali Boga. Ko bodo prišli problemi in krize, se bodo, upam, spomnili, da jih ima Bog rad”.
Mož pa meni tako: “Vere midva otrokom ne moreva dati. Lahko jim dava svoje izkušnje. Vera je milost, upava, da jo bodo sprejeli v Cerkvi. Zelo si želiva, da bi najini otroci našli skupnost v župniji, v kateri bodo lahko hodili po poti, da bodo nekega dne  prišli do odrasle vere”.
Obe izjavi se na prvi pogled razlikujeta. Če pa ju pazljivo preberemo, spoznamo, da se dopolnjujeta. Vsak od staršev gleda s svojim doživljanjem, kar je normalno. Mati želi čim več posredovati otrokom, ker ji je otrok tudi po čustveni plati bližji. Oče pa razmišlja zelo racionalno. Vendar razmišlja! Medtem ko je za mater pomembno, da bi svojo vero prenesla na otroke, oče spoznava, da vere sploh ne moreta dati starša, pač pa je vera milost. S tem ni zatajil sodelovanja, dobro se zaveda, da je sodelovanje staršev pri verski vzgoji otrok nekaj nenadomestljivega, spoznal pa je, da je vera milost in ta milost bo v otroku delovala, če bosta najprej onadva s to milostjo tudi sodelovala. Potem pride skupnost ali župnija in končno Cerkev ali kakšna primerna verska skupina, v kateri je vera vrednota.
Tako bodo otroci iz otroške vere prišli do vere odraslega, to pa je svojstveni proces  kot tudi svojstvena sreča in s tem milost. Lahko pa pride tudi nesreča, če vse to zanemarimo, kar se velikokrat na žalost pri marsikom tudi dogodi.