Emavs nekoliko drugače

Na velikonočni ponedeljek so naši predniki še v tistih časih, ko so veliko pešačili ali pa uporabljali običajna javna prevozna sredstva, šli na obisk. Tako se je tudi letos na velikonočni ponedeljek na Krasu zbrala pisana družba, da bi ob sprehodu in pomladni razigranosti obudila spomin na nekdanji Emavs. Ni kaj, v tem času se, še zlasti med vernimi Slovenci, veliko razmišlja o novih slovenskih škofijah in o obeh metropolijah.
Različni cerkveni pogledi na rešitev tega vprašanja so precej časa zavirali sedanjo rešitev, ki jo je Slovenija dobila pred velikim tednom, na cvetni petek 7. aprila 2006. To je vsekakor veliko darilo papeža Benedikta XVI. Sloveniji - tri nove škofije, metropolija v Mariboru  in en novi škof, ki bo posvečen v najkrajšem času.
Ob vsem tem veselju pa se kljub vsemu postavlja kakšno vprašanje, ki je tudi upravičeno, kljub različnim mnenjem. Prebral sem sledeče: “…Ali nismo zamudili (Slovenci namreč!) zgodovinske priložnosti s škofijo v Novi Gorici pred leti, še pod papežem Janezom Pavlom II.?  Zelo verjetno niso najbolj zadovoljni v Kranju, kjer so tudi resno razmišljali o svoji škofiji. Tudi del Prlekije, ki je sedaj cerkvenopravno razdeljena, ni najboljša rešitev, ko tako del spada pod Mursko Soboto, del pa po starem v mariborsko nadškofijo. Da s personalnimi rešitvami niso nikoli vsi zadovoljni, je več kot jasno, saj smo v Cerkvi vendar ljudje! Tistim, ki jim njihov novi ordinarij ni všeč, lahko računajo samo na to, da se naj spomnijo petindvajset let nazaj, ko je namesto pričakovanega in zaželjenega škofa Grmiča prevzel mariborsko škofijo škof Kramberger … Zgodovina se pač ne vrti samo po naših vizijah in programih…”, tako zaključuje pisec članka.
Vsakdo si lahko misli kar hoče. Dejstvo je, da je na žalost pred leti bila zapravljena prilika, da bi se v Novi Gorici ustanovila škofija. Ne gre za finančni problem, ki ga nekateri velikokrat postavljajo v ospredje, kot tudi ne za nemodro potezo, ki bi škodovala celotni Primorski od Trente do Kopra. V prvi vrsti je tu pastoralno in predvsem narodnostno vprašanje, ki je tokrat bilo potisnjeno v ozadje po zaslugi tistih, ki si velikokrat upajo preveč, pa tudi mislijo, da samo oni vedo vse, pozabljajo pa, da s takimi samovoljnimi dejanji povzročajo lastnemu narodu velikansko škodo, ki je na žalost nihče več zlepa ne more popraviti.  Po toči je vedno prepozno zvoniti. Vendar, če se že zvoni, se zvoni tudi zato, da se sporoči, da je toča oklestila pridelek, ki ga to jesen ne bo, ker pa ga ne bo, bo treba poiskati druge možnosti, da se preživi! Kajti preživeti je treba. Smo ljudje in potrebujemo hrano, neglede na to, koliko in kdaj, enostavno jo potrebujemo!
Nekaj podobnega se dogaja tudi z zapravljeno škofijo v Novi Gorici. Slomšek je severni del Slovenije rešil pred ponemčenjem, ko je prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor. Kardinalu Missiji nekateri (!) očitajo, da ni bil dovolj moder ali kot avstrofil in tudi tujec ni videl tedanjih narodnostnih problemov pri Slovencih v goriški nadškofiji in je zlasti pri nastavitvah duhovnikov zapravil marsikatero slovensko župnijo. Ali so vsi ti očitki upravičeni ali ne, bi se lahko razpravljalo v nedogled. Dejstvo pa ostane: “Peščica slovenskih duhovnikov na ozemlju goriške nadškofije v Italiji ostaja kljub vsej slovenski cerkveni evforiji še naprej odrinjena in prepuščena na milost in nemilost razmeram, ki jih slovenska manjšina dnevno doživlja”. Vse drugače pa bi bilo, če bi Nova Gorica imela svoj škofijski sedež! Vsaj verni verujemo, da zgodovino vodi Bog, zato lahko tudi zaključimo, da je Božja volja, da nas Slovence italijanski živelj tu, za slovensko mejo prav na verskem področju čimprej odpihne, in to po zaslugi tistih, ki nam zelo napačno krojijo našo bodočnost!