Ideal in idealiziranje

Velikokrat slišimo: “To je idealna družina! Ta žena je idealna mati. Kako idealne otroke imajo. Idealni učitelji so na tej šoli. Ta druščina je idealna. Njegova vera je idealna. Moji otroci imajo idealne prijatelej… “.
Ideal je čudovit pojem, ki se je utihotapil v naš vsakdan in nas mimogrede zasvoji, podobno kot kakršno koli drugo sredstvo, ki mu s preprosto besedo pravimo poživilo.Poznano nam je, da so poživila po svoje koristna, so pa tudi škodljiva ali celo nevarna in človeka zavedejo v stanje, ki ni normalno ali je zanj celo usodno. Spomnimo se na pretirano kajenje, alkohol, da mamil niti ne bi omenjal.
Idealiziranje ali poveličevanje idealov nas lahko privede v zasvojenost, kot tudi v miselni svet, ki ga ni. Mimogrede: To je bil odličen način, kako so nekateri voditelji v polpreteklem času znali idealizirati v real-socializmu politiko, gospodarstvo, šolstvo, pa tudi tedanje ekonomsko stanje. Poznali smo celo idealni svetovni nazor, ki je marsikoga zavedel ne samo zaradi položaja in ugodnosti ki jih je ponujal, ampak tudi tako, da je ob vsem tem idealiziranju zapadel v navidezni miselni svet, ki realno ni obstajal, čeprav je on sam živel v prepričanju, da je tako, saj sam v tem svetu živi.
Pomudimo se pri družini: Otroci ne potrebujejo idealne mame kot tudi ne idealnega očeta, ampak mamo in očeta. Otroci morajo videti tudi mamimo in očetovo slabost, njune napake, njuno nepotrpežljivost, ki pride do izraza ob glasnih trenutkih, ko kdo zakriči, postane zadirčen, pa naj bo to zaradi preobremenjenostjo v službi, ali doma. Otrok mora spoznati tudi greh, ki ga naredita starša! To je tedaj, ko komu od staršev uide kletvica, robata beseda, kako egoistično dejanje, do katerega pride mimogrede in se velikokrat kaže pri majhnih stvareh, pa jih otrok občuti.
Ko ga starša polomita, je čudovita prilika, da to lahko tudi popravita, da se opravičita, odpustita in kar je najvažnejše, da se ob takšnih trenutkih dogovorita.
To so bogati trenutki družine, ko se ob napakah, do katerih v družini pride, člani družine brusijo, izpopolnjujejo in spoznavajo. Otroci pa pridejo do spoznanja v lastni družini, da brez napak, padcev in tudi grehov ni življenja.
V naših medsebojnih odnosih prav tako niso samo idealni trenutki. Živimo navadno, vsakdanje življenje, saj smo preprosto povedano, navadni ljudje, neglede na izobrazbo, strarost ali spol. Ob padcih ponovno vstajamo, ob trenutkih, ko ga polomimo, skušamo to popraviti tako, da se znamo opravičiti, da ne “kuhamo” jeze, da škodo, ki smo jo naredili poravnamo pravočasno ali se vsaj pobotamo…
Ker ni idealnega življenja, naj bo v vsakem od nas vsaj idealna pripravljenost gledati na življenje realno, tako, kot je v resnici, in skušamo s svojo pomočjo vplivati, da se to izboljša.