Izbirni vernik

Način verovanja se pri današnjem vernem človeku zadnje čase zelo spreminja. Na splošno se zaznava, da velika večina vernih ljudi tudi v našem okolju veruje bolj po svoje. Lahko bi rekli, da si vero prikrojujejo lastnim potrebam  in tudi lastni iznajdljivosti. V sociologiji religije imenujejo takšnega vernika izbirni vernik, ker si po lastni izbiri in potrebi izbira posamezne elemente vernosti.
Pri nas imamo še marsikje klasični pogled na vernega človeka. To je tisti, ki veruje v Boga in tudi v druge verske resnice, dokaj redno moli in prav tako dokaj redno hodi v cerkev. Čeprav moramo priznati, da Slovenci v primerjavi z drugimi evropskimi narodi sorazmerno manj molimo. Tudi glede obiska nedeljske maše Slovence uvrščajo nekje v evropsko povprečje. Seveda se ta obisk  zelo razlikuje pri Slovencih samih. Ponekod presega 30%, v drugih krajih doseže komaj 4-6% nedeljskih obiskovalcev. Isto je s strukuro obiska maše. Ponekod je 90% žensk in komaj kakšen slab odstotek moških. Drugod se suče v razmerju 1:3 v korist žensk, spet drugje je odstotek usklajen. Zanimivo je ravnanje mladine. So župnije, kjer mladih enostavno ni ali so izredno redki pri nedeljski maši, so pa župnije, kjer prav ti dajejo pečat nedeljskim mašam. Posebno poglavje so šolarji. Ponekod so, drugje jih skoraj ni. Tu obvelja staro pravilo: Kjer so starši so tudi otroci. Če staršev ni, tudi otrok ni ali so samo občasno…
Ob tem zapažanju lahko pridemo do potrditve, da tudi naš slovenski vernik velikokrat prikrojuje vero lastnim potrebam s prepričanjem, ki si ga je oblikoval sam, velikokrat mimo - uradne, oznanjevalne - vere, ob lastni iznajdljivosti. Vse to pa je lahko tudi daleč od tiste trdne vere, ki so jo poznali naši slovenski predniki.
Vernost Slovencev v Sloveniji se precej razlikuje od vernosti Slovenca kje v zamejstvu. V Sloveniji je še vedno izredno močno izstopanje med verno in ateistično stranjo. V zamejstvu pogosto zapažamo neki verski blef, ki se je spojil z vernostjo Italijanov. Pri Italijanih se na splošno govori, da so katoličani. To pa ne pomeni, da hodijo ob nedeljah v cerkev. To nasplošno opravičujejo, češ, da niso verski fanatiki.  ( Zanimivo isto se govori pri katoličanih v Bosni!) Pri slovenskem zamejskem verniku je bolj ali manj opazna tudi politika. Ta je pri verniku v Sloveniji komaj opazna. Kristjan mora imeti svoj odnos do politike, saj je politika del javnega  tudi kristjanovega  življenja. Ne sme pa biti politika sredstvo za takšno ali drugačno manipuliranje z vero in vernim človekom. Dogaja se, da v zahodnih demokracijah niso redki primeri, ko se vera, verske strukture, verniki in celo Cerkev izrabijo v politične namene. Gotovo je to narobe. Tega bi ne smelo biti, pa žal je!  Kljub temu pa je zanimivo, da Bog velikokrat ob takšnih primerih poskrbi, da se to lepo “pogliha”, ko se takšna versko-politična šušmarjenja kaj kmalu izničijo, in  razblinijo v nič!
Veliko je kljub vsemu načinov, kako naj bi bili danes kristjani. Veliko napako bi zato naredili, če bi določene krščanske modele posploševali ali pa jih skušali primerjati ali celo vnašati v okolje kamor ne gredo, ali pa okolje zanje ni primerno. S takim načinom lahko naredimo veliko škode, ki se pozneje težko popravi, če se sploh popraviti da.