IZKRIVLJENA IN POPAČENA PODOBA O BOGU

Zadnje čase se pogosteje pojavljajo intervjuji z mladimi tudi o verski tematiki. Če jih pazljivo prebiramo, ali poslušamo po radiu, spoznamo, da iz njih veje veliko verskega neznanja, kar je tudi eden od vzrokov, da mlade v veliki večini poredkoma videvamo v cerkvah. Nekateri so vsa leta šolanja od osnovne preko nižje srednje, pa do višje šole obiskovali redni šolski verouk poleg verouka za prvo obhajilo in birmo. Drugi pripadajo tej ali oni organizaciji, ki ima tudi versko zasnovo (vsaj morala bi jo imeti), pa so kljub vsemu nekje daleč stran od Cerkve.  Zastavlja se vprašanje, kaj se z veroukom sploh dogaja? Obenem pa je zanimiva analiza njihovih izjav. Pri tem ne gre za ateiste ali mlade, ki so sovražno nastrojeni do Cerkve kot strukture (posamezni primeri so lahko tudi takšni), ampak pridemo do ugotovitve, da med našimi mladim prevladuje bolj ali manj  izkrivljena podoba o vrednotah, Bogu, bodočnosti,  ki so si jo pridobili v okolju, kjer živijo, kot tudi v družbi, ki ji pripadajo.
Pri praktičnem ali prepričanem ateistu Bog nima nobene vloge. On je prepričan, da za oblikovanje in obvladovanje svojega življenja Boga ne potrebuje. Če ga boli zob, bo šel k zobozdravniku in se ne bo zatekel k sv. Apoloniji. Če nekaj izgubi, poišče v trgovini drug predmet, morda sodobnejši, novejši, in ne moli k sv. Antonu, da bi mu ga pomagal najti. Če grmi in je nevarnost strele, ne prižiga sveče, ampak postavi na streho strelovod. Sv. Blaž je z Blaževim žegnom prišel celo v ljudski rek: “… kot Blažev žegen!”. Epidemije preprečuje s cepljenjem in ne s prošnjo k temu ali onemu svetniku in še bi lahko našteval … Iz tega spoznamo, da moderni človek prepogosto sam režira svojo odločitev in mu po njegovem spoznanju Bog ni potreben. On hoče biti sam kovač svoje sreče. Bog mu je mimogrede postal delovni višek, kot so delavci v tovarni, ki je pred stečajem.
Končno tudi  verni obiskujemo zdravnika, tudi mi postavljamo na cerkvene zvonike strelovode, tudi mi kupujemo nove predmete, če smo jih prej zgubili, in kar je najvažnejše, tudi mi se velikokrat v življenjskih težavah ne zatekamo direktno k Bogu ali svetnikom. Smo tudi mi, ki se imamo za verne, neopazno postali skrivni ateisti?  Nikakor! Kristjani smo spoznali razliko med živim Bogom in med tistim Bogom, ki naj bi bil nekakšna »šušta« ali  servis, da nam  priskoči na pomoč takoj, ko bi se oddrdrale naše neskončne litanije želja. Praktični ateist te razlike ne pozna! Na žalost pa jo velikokrat ne poznajo tudi mlajši, kot tudi ne marsikateri starejši, zato ostaja njihova predstava o Bogu zmaličena in popačena.
Prav ti sodobni ateisti, ki živijo v našem okolju, nam lahko pomagajo, da ta zmaličena predstava o Bogu postane naša predstava o živem Bogu. To je Stvarnik, ki nas je poklical v življenje, zato naj bi pred Njim igrali in plesali, peli in se smejali, obenem pa prosili za moč, da bi v življenju vstrajali s svojim pogumom in predvsem s svojim upanjem! Kajti brez upanja ni življenja!
Ob koncu pa še to: “Tisti, ki danes vero oznanjujejo in to nismo samo duhovniki, sem spadajo tudi kateheti in predvsem straši, bi morali spoznati, da mora vsaka doba, trenutno naša - sedanja, s svojimi izraznimi in pojmovnimi sredstvi znova opisati in predstvaiti stvarnost naše vere. V tem je največja težava. Ko bi imeli  oznanjevalce za današnjo rabo, bi bila tudi slika drugačna. Spomin mi poroma v post, ko skupaj molimo križev pot. Vsebina križevega pota, ki ga običajno imamo natisnjenega v knjižicah, ima popolnoma preživeto vsebino. Ta gre danes mimo ušes in čutenja sodobnega človeka. Istočasno pa imamo kar nekaj besedil križevih potov, ki človeka pretresejo, prizemljijo, nagovorijo do dan…”. Tudi o tem bi se morali več pogovarjati in razmišljati!