Biti mlad in razumeti mlade

Malo je ljudi, ki bi si danes ne upali trditi, da je stoletje, ki ga živimo, stoletje, igre. Tu ne mislim na gledališče, ampak na način življenja, izražanja pa tudi obnašanja, ki je tudi danes prisotno v našem času in našem okolju. V življenju se je vedno igralo in se tudi danes. Igralo se je tudi v Cerkvi in se na žalost tu pa tam še igra, čeprav se mi dozdzdeva, da se je v Cerkvi včasih igralo znatno več kot danes.
Ne glede na to akšen poklic imamo. Vemo da človeku ni enostavno živeti, kot tudi ne svoje poklicanosti. Zato se v življenju, pa na žalost tudi v Cerkvi, velikokrat blefira. Ta človekov »blef« se bo z leti še stopnjeval, ker smo ljudje vedno manj zaupljivi.
Če si danes kdo želi nekdo s kom odkrito pogovoriti o kakršnikoli zadevi, ima preden to naredi, pred seboj kup pomislekov in predsodkov. Zato postajajo ljudje vedno bolj zaprti, nezaupljivi in zadržani. Čeprav na drugi strani zapažamo nasprotno, kako so posamezne skupine odprte, komunikativne, sprejemljive, pripravljene na takšno ali drugačno pomoč… Gotovo obstajajo tudi takšni krogi in prav je, da so. Če pa jih podrobneje analiziramo, spoznamo, da se pri takšnih primerih velikokrat igra ali pa je pri tem blef predvsem njihovo početje. Še huje je, če do tega spoznanja pridemo z leti, ko smo že dolgo vključeni v takšno skupino. Osebne posledice so tu znatno hujše, kot če bi to zapazili takoj, ko se približamo takšni osebi ali skupini…
V vsaki družbi, tako tudi v naši, obstajajo določeni klišeji. Eden od sodobnih klišejev je  uspešnost na kateremkoli področju. Zato je splošna miselnost ta: Polno živi, kdor “obvlada sceno”. Tako mišljenje pa nas lahko mimogrede oddalji od nas samih. V trenutku se v nas porodi želja, da vidimo in spoznamo, kaj dejansko kdo sploh je? Ta želja ni slaba. Vendar samo tedaj, če si jo zastavimo: “Kaj daje tisti osebi ali skupini trdnost, resničnost, pristnost, kaj je najbolj njeno.”. (Podobno vprašanje si lahko postavimo tudi  na ekonomskem ali kateremkoli področju.)
Vsa ta vprašanja bi morala biti v ospredju, ko se srečujemo z mladino. Neglede na to kdo je to, straši, vzgojitelji, prijatelji, pa končno tudi duhovniki. Vsak mladostnik najprej nosi v sebi željo staršev pa tudi okolja, ki mu je najbližje. Lahko bi rekli, da so zbombardirani z napotki, nasveti, pričakovanji… Ta pričakovanja so lahko tudi slaba, ker jih enostavno oddaljijo najprej od njih samih in mimogrede tudi od doma, ki jim je kljub odraščanju še vedno potreben,  čeprav je to obdobje “ptičkov brez gnezda”. Tako se lahko znajdejo v taki ali drugačni krizi.
Napačno je mišljenje, da mladi veliko iščejo. To drži za določene posameznike, ali skupine, ki so se tako ali drugače izoblikovale. Po drugi strani pa je zopet res, da mladi radi veliko govorijo, razen tistih, ki so zaprti. Tu ne mislim na značaje, ampak na okolje, ki jih je “zaprlo”. Tečni starši, ki stalno “nakladajo”, dobi se tu pa tam tudi kakšna vsevedna nona, celo kakšen nepogrešljivi duhovnik ali katehet… Najrazličnejša pričakovanja, s katerimi so “bombardirani”, jih običajno oddaljijo od njih samih in jih samo po sebi umevno potisnejo v krize, ki bi jih ne bilo, če bi ne bili s tem, obremenjeni. Ne bi škodilo o tem večkrat vsaj malo razmišljati…