Razgledanost

Velikokrat silišimo: “Ta šola nudi učencem večjo razgledanost na vseh področjih od druge. Ta je razgledan, veliko ve…”. Podobnih stavkov in trditev smo priče vsaki dan. Dejstvo pa je, da se za takšno ugotovitvijo lahko velikokrat skriva tudi laž, ali celo neka megla, s katero skušamo prikriti stvari, ki niso takšne, kot mislimo da so.
Vemo, da je besedni zaklad pri naših šolarjih skromen, neglede v katerem jeziku se z njim pogovarjamo. Če spremljamo televizijska poročila, neglede na katerem programu, zopet zapazimo isto. Do istega spoznanja pridemo, ko prebiramo zapise naših šolarjev.Velikokrat dobimo vprašanja: “Kako se to reče v tem in tem jeziku? Ko to povemo vidimo, da tisti, ki je tako vprašal razume še manj, kot je razumel prej!”. Zaključek je preprost: “Jezikovni besedni zaklad je v glavnem vedno bolj osiromašen, če izuzamemo nekaj izjem.”. Vse skupaj je sicer v Evropi normalen pojav, saj se po stari celini prepletajo najrazličnejše nove (ne)kulture in tudi te vnašajo v vse evropske jezike veliko novih pojmov, ki se podzavestno udomačijo in postajajo nekaj običajnega v dnevni govorici. Ti novi pojmi pa istočasno izrivajo tradicionalne besede, ki so se uporabljale leta in leta  v tem ali onem jeziku. Ob tem pride pred nas vprašanje: “Koliko šola vpliva na besedni jezikovni zaklad?”. Odgovor je zelo dvomljiv in tudi preprost: “Veliko ali nič!”. Veliko, če otrok tisto jezikovno ogrodje, ki ga v šoli dobi doma dopolnjuje, bodisi sam, z branjem in pisanjem, ali mu pri tem tudi nekdo pomaga. Nič, ali zelo malo, pa tedaj, če to jezikovno ogrodje edino ostaja otroku vse, kar o jeziku osvoji, brez dodatka ali dopolnitve, kot so: pogovor, branje, pisanje… Med tema dvema ugotovitvama več ali manj niha vsak šolar, še zlasti v našem slovenskem zamejstvu. Pomembno je, da se tega zavedamo in da tudi otroku, pozneje tudi dijaku skušamo nuditi čim več, da svoj pogovorni in tudi pisni jezik dopolni in obogati.
Ena od prvin obogatitve jezika je besedni zaklad. Tega si pridobimo na jarazličnejše načine. Vsak mora sam ugotoviti kakšna je zanj nnajboljša metoda, ali kakšen je tisti način, kako si neko novo besedo osvoji ali zapomni. Pri branju je važno, da že male otroke navajamo, da ko pridejo do njim neke nerazumljive besede, da jo izpišejo in se pozanimajo, kaj pomeni. Prav tako naj bi si izpisovali nove besede, ki jih prvič srečujejo. Nekateri trdijo, da je film zelo dobro dodatno sredstvo pri učenju jezika. O tem bi si dalo marsikaj dopolniti. Verjetno bo ostalo še dalje branje eno od temeljnih sredstev za besedno obogatitev. Res pa je, da poznamo šole, kjer pri jezikovni vzgoji gledajo veliko filmov, češ da slika in govorica skupaj psihično najmočneje vplivata na obvladovanje jezika. Dobijo pa se tudi drugačni zagovorniki, ki na tiho povedo, da je to velik blef, ko se profesor izogne takšnemu ali drugačnemu naporu. Seveda je potem rezultat ničen. Tudi na staro izpisovanje novih besedi v zvezek, ki so ga svoj čas imenovali slovarček so zavrgli, češ, da je to nepotrebna tlaka. Da to je tlaka za tistega, ki si želi naučiti jezika, rezultat pa je bil vedno pozitiven, četudi ja za koga metoda zastarela.
Ob vsem tem naj nas ne zavede tolikokrat opevana parola, da se novega jezika naučiš z lahkoto, če že prej obvaldaš nekaj jezikov. Kaj nekdo pojmuje pod pojem obvladati jezik? Za temeljito zanje jezika je najprej treba temeljito poznate en jezik, na katerem poznje gradiš novega. Če tega ni, bo vse ostalo površno. Tako smo zopet tam, kjer smo začeli; kakšen je naš odnos do materinščine in koliko jo naši šolarji obvaladjo?