Spomin na 13. avgust 1950
Nedelja 13. avgust 1950 se je zapisala v spomin starejših prebivalcev Soške in Vipavske doline, dela Krasa pa tudi Banjške in Trnovske planote. Po petinpetdesetih letih je prav, da se spomnimo tega dogodka. Sedanja meja med Italijo in tedanjo povojno Jugoslavijo je nastala 15. septembra 1947. leta. Tri leta pozneje, na medeljo 13. avgusta 1950, pa so nekako prisiljeno odprli mejo pri Rusi hiši v Rožni dolini pri Gorici.
Kako je do tega prišlo? Iz diplomatskih krogov se ve, da sta se tedanja Titova Jugoslavija in Italija dogovarjali, da bi skušali občasno dovoliti, da bi se prebivalci ob meji, ki je odtrgala Gorico z zaledjem lahko občasno srečevali za nekaj ur. Te usodne nedelje, pa se je na mejnem prehodu med Italijo in Jugoslavijo v Rožni dolini, nabrala ogromna množica. Ocenjevali so jo na okrog 5000 ljudi. Ta “raja” je pritisnila na jugoslovanske vojake, ki so stražili, in pobezljala čez mejo v Italijo. Sledili so seveda zanimivi zapisi v italijanskih časopisih, medtem ko jugoslovanki tisk o tem ni poročal. Vsekakor je bila najvažnejša ugotovitev, da ljudje, ki so navalili v Gorico so pokupili vse kar so tedaj dobili. Vedeti moramo, da je bila nedelja. Pri tem nakupu so bile v ospredju metle, ki jih tedaj v socialistični Jugoslaviji ni bilo.Vračali so se otovorjeni z vsemi mogočimi artikli in seveda tudi z metlo. Mimogrede naj pripomnim, da se je govorilo, da bodo tudi naslednjo nedeljo dovolili prehod, vendar so tedaj postavili “družeti” jezdece z bodečo žico, da bi se to ne dogodilo več. Ti bodeči jezdeci so potem krasili blok še nekaj let! Ljudje pa so se kar nekaj nedelj zaporedoma zopet zbirali pred mejnim prehodom v Rožni dolini in policija jih je razganjala, ti pa so bežali pred roko pravice kot kure pred jastrebom …Kot posebnost lahko tudi zapišem, da so nekateri tedaj ta kaos izkoristili za pobeg. Tako je še nekaj dni za tem italijanska policija vozila pribežnike na blok v Rožno dolino, ki jih je ujela v notranjosti Italije, pa celo na francoski meji.
Prav o tem dogodku sem se velikokrat pogovarjal v Solkanu pod Školjem z dvema markantnima damama, gdč. Feličko in ga. Jušto. Oni dve sta do potankosti poznali dovpite o Solkancih, ki so te metle skrivali, ker so pač bili “rusi”, pa so se bali, da bi jim te metle ne škodovale, kajti v tistem času vam je lahko škodovala tudi metla, ki je bila prinesena iz kapitalizma v raj Titovega socializem! Vsaj v Solkanu je bilo tako!
Zapisi, ki smo jih pred kratkim brali na ta dogodek, so vsebovali tudi takšne ugotovitve: … Močan čustveni učinek, ki ga je imela nedelja metel! Tudi zgodoviniar dr. Branko Marušič skuša ta dogodek osvetliti, seveda z napačno utemlejitvijo, kot nekakšen čustveni vzgib. Tako pač piše zgodovinar z realsocialistično miselnostjo. Ob tem dogodku ni bil najvažnejši čustveni vzgib, ampak lahko rečemo, da je to bil “punt raje”, ki je spoznala lažnost obljub, ki jih partizanstvo ni uresničilo v novi državi, to je v Titovi Jugoslaviji. Tedanja državna oblast je tedaj udarila pa malem kmetu in lastniku takšne ali drugačne imovine. Začele so se obvezne oddaje, obvezno udarniško delo, zlasti na nedeljo v času ko je bila maša, odvzem posameznih pravic, kadrovanje pri šolstvu, določali so, kdo bo študiral in kdo ne, nočni obiski in še bi lahko našteval. Spomnim se, da smo doma imeli pet repov v hlevu. Kravo, telico, vola in dva telička. Prišel je tovariš s pomagači in nam pred nosom odpeljal telico in dve teleti. Kravo smo komaj rešili! V tem je bila pridobitev socializma. Pobirali smo krompir. Zaukazano je bilo, da mora biti krompir izkopan in spravljen v vrečah na robu njive. Prišli so tovariši in odpeljali od šestih vreč dve. Spravili so se tudi nad kokoši. Pri nas doma smo imeli dva kurnika, eden je bil legalen in drugi ilegalen. Legalni, kjer so bili petelini ta je bil dostopen tovarišem, drugi, ilegni pa je bil skrit in zanj smo vedeli samo domači. Kajti tudi jajca in kokoši so bili na seznamu obvezne oddaje! Danes se vsemu temu smejem in vse to jemljem kot veliko šalo, takrat pa je bila to kruta resničnost. Pripravljali smo drva za zimo kot pred vsako zimo. Prišla je tovarišica in “ošacala” kup. Kratko je določila: “Od tega kupa odpeljete dva voza na železniško postajo, da bo za socializem, dva bosta dovolj za vašo družino čez zimo!” Ubogali smo, ker drugače je sledila “multa”, ki pa je ni bilo s čim plačati, ali pa so zarubili, kar so dobili! V tem času so bili pogosti tudi nočni obiski. Kdo je kje kaj rekel ali pa ga je kdo za kaj ovadil. Prišli so ponj ponoči in ga odpeljali. Ti nočni obiski so bili zelo organizirani. Hišo so zastražili, potrkali okrog treh ponoči. Za marsikom, ki so ga odpeljali, se je zabrisala vsaka sled. Tisti, ki so bili odvedeni v Kočevje na prisilno delo so se vrnili, drugih ni bilo več nazaj …Drugi, katere je tudi v tistem času “vzela noč”, pa so bili tisti, ki so pravočasno zbežali čez mejo, preden so jih aretirali. Tu so tudi vzroki, zakaj so se Posočje, Baška Grapa, Banjška planota tako razselili. Ljudje so bežali, da so si rešili “ožo”, ker so bili tovariši s pridobitvami socializma neizprosni.
Ko danes gledam na ta čas, odobravam/!/, prosim ne zamerite mi, napis na Sabotinu ali Kokoši NAŠ TITO, TITO. Taki napisi nas spominjajo kaj je bil jugosocializem in kdo je bil toliko opevani maršal! Kot so pustili Nemci v Dachawu krematorij kot spomin na njihovo veliko narodno sramoto, tako je prav, da tudi pri nas ti TITOVI napisi spominjajo, kako in kaj smo živeli. Kaj je bila tedaj toliko opevana svoboda! Kaj je bilo tedaj s človekovimi pravicami? Kaj je bilo s človekovim dostojanstvom? Kakšne krivice so se dogajale! Koliko ponižanj in krivic so v tem jugosocializmu doživljali naši starši in tudi mi! Ti napisi o TITU vpijejo v nebo in izprašujejo vest vsem tistim nostalgičnim zgodovinarjem in kvazidomoljubom, ki pozabljajo kdo je poneumljal našega primorskega človeka in kdo je uničil naše primorsko podeželje, ki je ohranjalo naš slovenski dom in rod. Normalno je, da nekateri skušajo vse to prevaliti drugam in tako oživljajo TIGROVCE, če pa pobrskamo po spominu, vidimo, da so prav ti na Tolminskem bili tedaj zelo socialistično aktivni, in to na vseh področjih, zato jim danes postavljajo spomenike, ko so že partizanski zanemarjeni, da bi opravičili takšne in drugačne lažne pridobitve socializma in tako popačili resnico.
