Vera iz življenja v življenju (Ateist ni tisti, ki ne veruje, ampak tisti, ki Boga ne išče)

»Človeku - kristjanu (posebej še mladim) se vera in krščanski nauk  najlaže približujeta tako, da se vzpodbujajo njegove dejavnosti, sad njegove ustvarjalnosti. Da se gojijo talenti vsakega posameznika…«. Misel je zanimiva, vendar vprašljiva! Tudi tokrat se nam zastavlja vprašanje: Kaj sploh je vera? Kaj sodobni človek pojmuje pod izraz vera? Mu je vera, takšna, kot jo uči Cerkev, še vrednota?
Gotovo je vera vrednota, ki nam zagotavlja »gotovost v negotovosti«, zato nam ne dopušča mirne in neproblematične posesti, ampak je neprestan izziv, odločanje in iskanje novega  stika z njo, zavedanje »krhke lončene posode«, v kateri jo imamo, kot tudi novo preverjanje njene vsebine. Vera je v najožjem pomenu besede iskanje in doživljanje človekove identitete v osebnem stiku z večno Resnico, ki je Bog.
Pri človeku se vera poraja v tostranskem življenju in nas vodi v onostransko življenje. Zato je vera hoja za Bogom in obenem iskanje Boga. Vernik je podoben svetopisemskemu preroku Abrahamu, ki je bil vedno na poti z izvoljenim ljudstvom. Tako smo prišli do zanimive ugotovitve: Ateist ali nevernik ni tisti, ki ne veruje, ampak tisti, ki Boga ne išče! Krščanska vera ni v mirovanju ali mistični ekstazi, ampak je v gibanju, dogajanju, v katerega je vključeno vse človekovo življenje in prav to življenje tudi zaznamuje človeka! Vera je način našega bivanja in ne samo del človekovih zmožnosti, kot so razum, čustva, morala… Samo taka vera se lahko prevesi v ljubezen, kot pravi koncil: »Ljubezen je konec koncev najzanesljivejše merilo pravovernosti« ( CS.34). Pri veri je vedno v ospredju človekova osebna in bivanjska danost, ki vodi k ustvarjanju človeka vrednih razmer in človeka s tem tudi  ne odtujuje.
Človek svojo vero dojema kot zaklad, ki ga nosi v prsteni posodi in ga nima nikoli v popolni in mirni posesti. Vero je treba poglabljati in se zanjo tudi truditi. Sad človekove ustvarjalnosti, zlasti pri mladem človeku, je običajno povezan s takšnimi in drugačnimi uspehi, dosežki, osebno pomembnostjo (važnostjo), kar je za to življenjsko dobo normalno. Ni pa to normalno, če želimo vero ohraniti, ker nas naše dejavnosti redno zavedejo, druga za nas »sila važna področja« in nam našo osebno vero v vsakdanjem življenju postavijo na stranski tir ter nam jo tako zameglijo ali zvodenijo.
Človek je glede vere vedno »na poti«. Veliko je poti, ki nas vodijo k veri in do Boga, prav tako pa je tudi veliko poti, ki nas od vere oddaljujejo, pa se jih niti ne zavedamo ali jih ne opazimo, ko stopamo po njih, pa vendar so! Eno pa je in bo ostalo: Vera je velik Božji dar, je milost! Kdor z Božjo milostjo sodeluje, lahko tudi pričakuje, da ga bo Bog oblagodaril z vero. Če tega sodelovanja z Bogom ni, se vera pri posamezniku pokaže v njegovi ne Božji luči, zato človeški talenti z vero nimajo nobene povezave. Ostane samo eno: Vera je način našega, mojega in tvojega bivanja, je ljubezen, ki se je vzpostavila med Bogom in človekom. Če to dosežemo, nas Bog zagrabi in ga zlepa ne spustimo stran!