Med nakovalom in kladivom zamejske verske stvarnosti I

V zadnjem času, sta me vznemirila dva članka, objavljena 10. novembra 2006. v Novem Glasu. Prvi je Razmišljanje katehistinje na str. 4.
Na Goriškem in Tržaškem potekata dve obliki verskovzgojnega pouka ali verouka. Ena se odvija v šolah, druga pa po župnijah. Šolski verouk se je zadnja leta precej spremenil, še zlasti pri Slovencih. Običajno je bil na osnovni šoli kot tudi na nižji šoli veroučitelj domači duhovnik. Danes tega skoraj ni več. Imamo pa lepo število katehistinj, ki imajo zlasti na osnovni in nižji srednji šoli redni šolski verouk. Kot povsod so tudi tu določene težave. Res je, da velikokrat med katehistinjami in duhovniki iz krajev kjer so veroučenci, ni stikov. Veliko duhovnikov sploh ne ve, kdo na šoli uči njihove otroke. Ali pa katehistinjo vidi dvakrat, ob začetku in koncu šolskega leta pri maši. Sam priznam, da sem bil izredno iznenaden, ko se mi je prišla predstavit nova šolska katehistinja in sva prijetno izmenjala nekaj pogledov.
Povezava župnija šolski katehet je pomemba, ker če je ni, potem kot je znano,  otroci doživljajo župnijo in s tem tudi vero kot neko obstransko prisilo in s takšnim pogledom si ustvarijo svoj pogled na vero. Verouk postane nepotrebna nadloga, saj je celo ocenjen na posebni poli in ne v rednem spričevalu.
V Sloveniji imajo zopet nove učbenike. Pripravili so jih po vzoru evropskih, vendar za slovenske potrebe in razmere. Slovenski učbeniki bodo morali počasi priti v uporabo tudi pri nas, kajti naš slovenski pristop do vernosti je in ostane precej drugačen od sosedovega. Tudi slovensko občutje  neke pripadnosti je drugačno kot pri sosedih. »Slovensko biti veren« je nekaj drugega, kar doživimo v neslovenski župniji ali pa v družini, ki ni slovenska. Res je, da so tu narodnostno mešane družine, vendar kot so te družine ustvarile neki kompromis s kulturnim dojemanjem okolja in stvarnosti, si morajo ustvariti tudi neki kompromis pri verskem dojemanju, še zlasti, če otroke pošiljajo v slovensko šolo in k slovenskemu verouku. Tu je največji problem pri veroučiteljih, ki pa se ga veliko od njih sploh ne zaznava. Kaj je krivo: Velikokrat pomanjkljiva strokovna izobrazba in drugič zavržen narodni čut! Ob vsem tem gre še za pomanjkljivo duhovno formacijo katehistinj, saj ne poznamo nobene tovrstne slovenske  formacije, ali skrbi.
Pa še to: katehetovo izpopolnjevanja. Na Mirenskem Gradu poteka že desetletja katehetski tečaj. Kolikokrat sem urgiral pri Škofijskem katehetskem uradu, da bi bili tisti teden veroučitelji prosti, da bi se lahko udeležili tečaja, pa ni nič zaleglo. Če se slovenski zamejski veroučitelji ne bodo izpopolnjevali pri slovenskih katehetskih izpopolnitvenih programih, potem bodo ostali pravo nasprotje od učiteljev, ki učijo na slovenskih zamejskih šolah in jih bo čas povozil!
Župnijski verouk poteka zelo pomanjkljivo. Imamo ga samo za pripravo na prvo sv.obhajilo in birmo. Poznam samo eno zamejsko slovensko župnijo, ki ima redni župnijski verouk za vse razrede osnovne šole. Ni številčen, je pa in poteka prav zato, ker je tistemu duhovniku uspelo formirati nekaj župnijskih katehistinj, da ga vodijo. Sadovi so opazni in bodo še zlasti v bodočnosti. Tega manjka po naših župnijah kot manjka tudi mladinski župnijski verouk!
Ob vsem tem še tole. Mlajši moški me je prijetno presenetil na nekem vaškem slavju ob blagoslovitvi vaškega znamenja. Takole je rekel: »Vi duhovniki ste postali otrokom očetje. Pri verouku vidite, da se glavnina otrok ne zna prekrižati, kaj šele odmoliti Sveti angel. Vi jih morate to učiti! Hvala Bogu, da jih učite!« To so dejstva, od katerih ne smemo bežati. Prav zato bi verouk za zakramente moral imeti domači duhovnik!«