Med nakovalomom in kladivom slovenske zamejske vernosti II

Na predavanje ge. Nadje Maganja Jevnikar, ki ga je imela v Potrni pri Radgoni na Avstrijskem Štajerskem in je bilo objavljeno v Novem Glasu 10. novembra 2006 bi rad nekaj pojasnil.
Zgodovinski del zasluži pohvalo. Ko pa preide v sedanji čas, pa se zatika. Najprej stanje verouka na slovenskih šolah na Tržaškem. Statistike so znane in se niso bistveno spremenile že nekaj let. Poznamo rahla odstopanja. Ali je tako tudi na Goriškem? Dozdeva se mi, da je tu obisk verouka boljši. Potem nadalje: »V naši manjšini ne deluje nobena verska skupnost, po vzoru verskih skupnosti, ki so zelo razširjene v Sloveniji. V mislih imam recimo študentske skupine, ognjiščarje … Obstajajo druge oblike verske izraznosti, ki so žive. To so recimo župnijski sveti, ki pomagajo duhovniku voditi župnijo; ne smemo mimo rednih molitvenih srečanj in molitvenih skupin, ki so pravo bogastvo našega zamejstva, seveda zajamejo tiste, ki jim prisluhnejo, so pa odprte vsem, ne samo njihovim članom, kot so gibanja, kar je izrednega pomena. Živa je tudi misijonska zavest in obstajajo tudi slovenske župnije, kjer organizirajo počitniško duhovno druženje v kakršni koli obliki, tako za otroke, kot tudi za odrasle. Skavti, kjer imajo duhovno vodstvo in ga tudi upoštevajo, so prava duhovna opora župnije, kjer pa duhovno vodstvo šepa, šepa tudi skavtska formacija, kar ima tudi svoje daljnosežne posledice. Prav tako poznamo zakonska občestva. Zopet ne drži, da je končno neka skupina šla v Koln. V zamejstvu smo poznali Stržišče z gibanjem Pot, duhovne vaje vseh oblik na Mirenskem gradu, obisk Stične ob mladinskem dnevu, mladinsko romanje v Medjugorje pa tudi mladinsko pomoč v Lurdu ob romanju bolnikov in še bi lahko našteval. Je pa tako: »Kdor hoče kaj vidi, lahko kaj vidi. Tisti pa, ki vse skupaj negira, tudi tega drobiža ne vidi je to sicer drobiž  pa vseeno je, končno smo tudi Slovenci v Italiji drobiž, nekako tako, kot evrodrobiž v pušici pri maši!
Res je, da je bil primorski duhovnik v obdobju med obema vojnama in nekaj časa  po, deloma pa je še marsikje tudi danes, glavni pričevavec domovinske ljubezni itd. Po drugi strani pa je prav duhovnik  zato upravičeno ali neupravičeno zaradi prosvetne dejavnoszi zanemarjal duhovni trend župnije, zaradi domoljubja, ki ga je bremenilo in to se danes pozna. Na nekem zarjavelem lističu sem prebral tole Ukmarjevo misel: »Gospod, lepo prosim, ne delajte iz vaših cerkvenih organizacij, dramska, pevska, glasbena in športna društva!« S tem je ta zamejski prerok povedal, da naj bo duhovnikovo delo najprej duhovno in to naj goji in razvija, ostalo naj prepušča drugim! Zato danes duhovnikom prosvetašem postavljajo spomenike, duhovnike ki so duhovno bogatili zamejstvo, pa se ne omenja, kaj šele da bi jim očistili grob, ali prižgali svečko… Kruto pa resnično!
Pristop k najrazličnejšim gibanjem v italijanski ambient obstaja, pa ne zato, ker ne bi bilo zanimanja za te skupnosti pri Slovencih, ampak predvsem zato, ker je »interesentov« za ta gibanja med Slovenci premalo, ali pa  tudi zato, ker nekateri želijo proč v anonimnost! Zato se posamezniki vključujejo v italijanski ali pa čezmejni slovenski verski prostor. Cerkev ta gibanja odobrava. Drugo vprašanje pa je, kakšno bodočnost imajo ta duhovna gibanja za nas zamejske Slovence? Nikjer se v predavanju ne omenjeno, da je v goriški nadškofiji zadnjih nekaj let vsako pet let ena slovenska nova maša, kar ni malo! Res pa je, da večina novomašnikov pripada redovnikom, eden pa gibanjem in ne bodo delovali doma. Tu je občutljivo vprašanje: Zakaj je tako? Ali se vodstvo lokalne Cerkve tega zaveda? Imam občutek, da se sploh ne! In če se, kaj za to naredi? Duhovniki, ki so vzgojeni v drugačnih okoliščinah kot so tu, se velikokrat krepko  »lovijo« pri svojem delu. Prav tako avtorica ne omenja, da ima tokrat tržaška škofija dva slovenska bogoslovca v Puli, zopet pri cerkvenem gibanju. Goriška nadškofija ima enega letođšnjega novomašnika  in enega bogoslovca.
Slovenske župnije niso nič na slabšem v našem okolju, kot so italijanske. Če je na italijanskih župnijah živo, je to zato, ker so številčne. Razlika je samo v tem, da smo Slovenci v tej državi manjšina. To vemo vsi, pozabljamo pa: »Slovenski vernik je manjšina v manjšini!« Od tu dalje pa se začne slovenska zamejska verska realnost! Strinjam se s teologom Karlom Rahnerjem, ko pravi: »Cerkve bodočnosti, bo Cerkev malih živih skupin. Postala pa bo bolj bratska!«. Nekaj takega se hvala Bogu, zapaža tudi v naših slovenskih zamejskih župnijah! Zato je skrajni čas, da se tega zavedajo tudi tisti ki o vernosti pišejo in predavajo!