Križarji in razcvet Evrope

Cerkvi še vedno očitajo križarske vojne kot enega največjih madežev v njeni zgodovini ali kot veliko sramoto za Cerkev. Vendar se Cerkev tu nima česa sramovati. V tem času so muslimani zasedli ves južni del bizantinskega cesarstva, po zasedbi severne Afrike so prišli na Sicilijo in na iberski polotok. Prodrli so do znanega romarskega svetišča v Komposteli, zato se je pri kristjanih rodila zamisel za obrambo.
Kristjani niso nikoli poznali kot idejo svete vojne, zato tudi križarske vojne niso bile nikakršne svete vojne. Šlo je za pravično ali dovoljenjo vojno. Ideja, da bi se krščanska vera uporabila kot ideja proti islamu, pa se je porodila kot protiutež proti muslimanskemu džihadu ali muslimanski sveti vojni. Arabsko cesarstvo je bilo v tem predelu najmočnejše in je pozitivno vplivalo tudi na Evropo. Imelo pa je tudi negativen vpliv v tem, da so se tudi Evropejci začeli nagibati k temu, da bi svoje vojaške pohode podprli tudi z vero, kot to počenjajo Arabci. Evropejci so šli osvobajat svete kraje, zato je tedaj šlo za osvobodilni boj. Muslimane naj bi potisnili tja, odkoder so prišli. Zanimivo je, da se je malokdaj govorilo, da je v času križarskih vojn pri Arabcih šlo za islamsko vojno, torej izrazito versko vojno, v imenu Alaha, kar je bil džihat ali verska dolžnost.
Pa še na nekaj ne smemo pozabiti. V tistem času je bila Evropa v veliki demografski rasti. Ljudje so se razseljevali in tako prinašali v okolje, kamor so prišli, nove navade in tudi nove zahteve, in to ne samo na kulturnem, ampak tudi na miselnem področju. Napočil je čas velikih kulturnih izmenjav, kar je Evropi omogočilo nov razcvet. Pojavilo se je zgodnje meščanstvo, ustanavljale so se univeze in število študentov in profesorjev je hitro rastlo.
Sodobni zgodovinarji zatrjujejo da bi brez križarskih spopadov islam podjarmil Evropo, tako pa je še bil čas, da je v Evropi dozorela katoliška civilizacija. Prav tako križarske vojne niso bile nikakršne misijonske vojne, kot se še vedno kje lahko prebere, saj niso imele namena širiti krščanstva. Križarji so dobro vedeli, da krščanstva ni mogoče širiti z mečem, saj je to v nasprotju s krščansko vero.
Popolno nasprotje pa je Mohamedovo učenje, ki razglaša, da je v moči dokaz, da je Alah z njimi. Mohamed je zavladal z vojaškimi in političnimi posegi, obenem je kršil natančna pravila vojskovanja, saj je imel največje zmage prav tedaj, ko se je po arabskem plemenskem pravu bilo prepovedano vojskovati. Tako je Mohamed gradil svoje islamsko kraljestvo po svojih pravilih in po pravilih džihada, to je vojne proti tistim, ki ne priznavajo islama. Po džihadu gre vsak islamski bojevnik po smrti v nebesa, kjer mu bodo stregle lepe mladenke. Ta logika vodi tudi današnje teroriste. Umreti v džihadu je za pravovernega muslimana še vedno nekaj veličastnega. Krščanstvo pa se je vedno zavedalo, da je uporaba orožja v takem primeru slaba. Tako križarske vojne niso imele namena širiti krščanstva, ampak na ozemlju, ki je nekoč že pripadalo kristjanom, vzpostaviti prejšnje stanje, da se bosta nemoteno odvijali trgovina in romanja.