Islam in križarske vojne

Še vedno slišimo očitek, da so bile križarske vojne pojav verskega imperializma ali ideološka uporaba religije. Vera naj bi bila zlorabljena za kulturno, socialno in politično širjenje zahodnega katolicizma na muslimanski vzhod. Po taki trditvi religija (vera) pospešuje in opravičuje sredstvo za dosego ciljev, ki niso strogo verska. Ob takšnem gledanju pridemo do spoznanja, ko enačimo vero z nasiljem. To je učenje laicističnega zgodovinopisja, s katerim so velikokrat manipulirali pri urah zgodovine po šolah. (Ponekod se to še vedno dogaja!)
Prva zamisel o križarskih pohodih se je rodila okrog leta 1074. ko se je celo papež ponudil, da bi vodil križarski pohod, medtem ko bi nemški kralj Henrih IV. v tem času upravljal Cerkev. Med njima je prišlo do tako imenovanege investiturnega boja in se je ta ideja odmaknila za dobrih dvajset let. Zamisel je namreč prišla s Francoskega, saj je bil tudi papež Urban II. Francoz. Tako so prve križarske pohode načrtovali Francozi. Vitezi so imeli v posesti fevdalno zemljo, ki pa je niso mogli razdeliti med potomce. Mlajši vitezi so lahko prišli do svoje zemlje samo z ropom, dvobojem ali pa jim je ostal le še odhod v samostan.
Srednji vek je gojil veliko romarsko tradicijo, ki se je odražala v srednjeveški duhovnosti. Ta je prevevala tudi križarje in v pohodu so videli priložnost obiskati sveto deželo.
V 11. stoletju so bistveno vrednotili vojno po dveh načelih: militia Cristi - kar je izražalo duhovni boj proti zlu in milita secularis, kar se je pojmovalo kot služenje v vojski, to pa je v rimskem imperiju zahtevalo tudi darovanje božanstvu, ki ga je častil cesar. Temu so kristjani nasprotovali, ker je šlo za malikovanje. Tako je v Cerki prišlo do nezaupanja do vojaške službe. V zgodnjem srednjem veku se pojavi misel o pravični vojni, s katero so hoteli utemeljiti krščansko vojskovanje. (Misel je od sv. Avguština.) Srednjeveški teologi so učili, da je vojna upravičena samo, ko gre za obrambo. Ta teorija se je okrog leta 1000 spremenila. Dopuščali so izjeme in so tudi ofenzivno vojno razumeli kot osvobodilno vojno, zlasti ko je šlo za dežele, ki jih je zavzel islam. Primer je Španija, ki je bila pod islamom že od leta 711 dalje. Za časa papeža Gregorija II. je prišlo do miselnega preobrata. Začela je izginjati razlika na vojaškem področju, kot tudi na miselnem. Orožje se je začelo uporabljati tudi v boju proti zlu, ker je bil osvajalni islam za Evropejca zlo. Zato so bili ti vojni pohodi tudi cerkvena akcija, saj je temeljila na papeževi pobudi. Imela je predvsem duhovne motive in ne politične, šlo je za osvoboditev svetih krajev. Pripomnim naj, da noben papež ni nasprotoval ali vodil križarskega pohoda, dogajalo pa se je, da so ti pohodi dobili čisto svojo smer, ki je bila proti papeževi volji. V ozadju pa je bil še en vidik, ki ga velikokrat prezremo. V času razkola med latinsko in bizantinsko Cerkvijo je leta 1071 Bizanc izgubil bitko s Seldžuki (turškimi suniti) in tedaj je bila v ozadju tudi želja, da bi se prišlo do zedinjenja.
Arabci so zavzeli Jeruzalem že leta 638. Šele po letu 1076 se je vnel boj med samimi muslimani med Bagdadom in Kairom. Ti vojni pohodi pa so nujno morali iti čez Sveto deželo. Romanja so bila zaradi tega onemogočena, saj so se odvijala svobodno celih 400 let. V tem času je močno prevladovala misel, da je romanje pokora za vse, ki si žellijo poboljšanja. Zato lahko rečemo, da so bili križarski pohodi neka oblika oboroženih romanj.