OD GORICE V DOBERDOB
Prehodila sem vso fronto ob Gorici in obiskala opazovalne točke na Sveti gori, Sabotinu, Oslavju in Podgori. Nastavila bom svoje pozicijsko potovanje proti jugu, k srednji diviziji »HONVED« na DOBERDOBU. Malo pred odhodom doživim padec balona štev. 3. Že ob petih zjutraj je ta sovražni balon počasi plaval preko naših linij. Na višini okrog 400 metrov je bil že precej načet (prestreljen op.pr.) in je kot umirajoči orel se skušal rešiti. Ob jutranji zarji pa je ponudil našim strelcem cilj, ki so ga lahko dosegli. Divizije iz Gorice in Dobrdoba so nanj streljale istočasno, čeprav je bilo zelo nevarno. Naenkrat se je videl iz zemlje proti nebu le ognjeni steber in steber dima od neba na zemljo. Sledil je strašen padec v času dobre minute.
Ob kupu jekla so ležali štirje (italijanski op.pr.) oficirji. A iz tistega kupa so izvlekli še dvoje izoglenelih trupel. V uniformah so imeli ameriški, angleški in francoski denar, kot dokaz kako Antanta podpira gospo Italijo. Imeli so fotografije našega letališča, s točnimi oznakami in točni načrt našega vojnega območja, prav tako točno označen. Ob tem je žalostno, da imetje pokojnika preživi tudi v taki nesreči. Neverjetno začudenje so pa naredile kratice na motorju in ostankih palic, kar je dokazovalo, da je vse to nemškega izvora D.R.P. Oficirje (italijanske op.pr) so pokopali z vojašlimi častmi, kar naredijo drugi tudi z našimi (Italijani tega niso vedno delali z avstroogrskimi oficirji! Op.pr) in to z velikim spoštovanjem. Italijanski tisk je takoj prinesel celo fotografije iz tega pogreba. Na tiho se je šepetalo, da so v žepu enega pokojnika našli amlete, v drugem pa svetinjice in deset podobic, pri tretjem svilen pas z umeniško vezenim imenom, gotovo zadnje darilo matere? Eden od opficirjev je imel v žepu talisman s kitajskimi lutkami.
Madžari so ob tem pripovedovali, da pri Rusih nekaj takega ne doživiš.
Lovski plen pripade tistemu, na čigar ozemlju plen obleži, zato so razbitine balona odpeljali z avti nekam proč. Jaz pa sem se poslovila od goriškega strelca in se opravila na jug k HONVED-u na Doberdob.
Od ene komande do druge se potuje le pol ure. Povsod srečujem sadno drevje, lepe vrtove, njive špargeljnov, artičok, redkvice, špinače, graha, fižola in vse to v tej goriški okolici. Drugod je bila taka zelenjava le v mesecu maju do vojne na mizi. Sedaj pa jo (julija – op.pr.)uživajo kadeti in lajtmani, ki so Gorico poznali, kot ubogo in malo mestece. Srečujem bogato obložene vozove s kapusovimi glavami, ki skrbijo za brigade in to zelenjavo spretno kupujejo na goriškem trgu.
Malo pred večerno zarjo sem že v VILJI (Vojaška oznaka za Vrh sv. Mihaela). Že od daleč diši po madžarski hrani, kar potrjuje tudi muzika pri naših možeh. Pri mizi na strasten način igra vnuk slavnega ciganskega poglavarja Naceta, ki je imel 32 otrok. Ta vnuk je prislužil medaljo za hrabrost in je sedaj na komandi da igra. Madžarski oficirji se do mene obnašajo viteško Naselim se v hiši MONVED – divizije – v vaški šoli v kraju Vrh sv. Mihaela. General Geza V. Lukačič kljubuje italijanskim napadom tu že več kot eno leto. Moja soba je polna vrtnic, vseh barv. Ovite so v rdečo-zelen papir. Po sobi so po nišah in na omarah. Vsaki dan dobim nove in nove, kot da bi tako razveseljevale celo divizijo in počastile hvaležno obdarovanko.
Učiteljico, ki mi je odstopila sobo, prosim naj mi oprosti to neprijetnost, ona zelo prijazno odgovarja, da je pač vojna… (V sobi je bilo vse polno stenic, bolh in drugih mrčes…). Ob vsaki neprijetnosti prebivalci te dežele jemljejo vse te žrtve, kot same po sebi umevne.
