OD GORICE V DOBERDOB
Že več tednov Italijani ne strelajo več na komando 90 s topovi, ki imajo dolgi domet, kot da jih sedaj rabijo drugje. V zadnjem tednu je priletela ena sam granat, kot da jim je ušla in zadela drevo ob šoli in ga izruvala iz zemlje. Vojaki so ga takoj posadili, da raste dalje. Občutek imam, da se je tudi narava navadila na vojno. Četudi je malo topovskih strelov, je pa veliko letalskih granat. Letala pridejo večkrat na dan. Včasih so tu zgodaj zjutraj, ob šestih, največkrat dopoldne in zvečer. Že od daleč se zasliši ropt letal, kar zaznam le jaz. Na sedežu v pisarni divizije se prikažejo glave gospodov šele tedaj, ko so avioni nad nami in so krogle in šrapneli že na zemlji. Vedno sem jaz prva, ki opazujem obročke šrapnelov, ter z očesom sledim temni točki aviona. Vojake, ki hodijo mimo vse to sploh ne zanima. Na svetu je vse relativno! Te črne točke so kmalu nad nami, zasliši se bobnenje motorjev, nato se vidijo rafali topovskih granat, ki pa le redko kaj zadenejo. Saj je skoraj nemogoče zadeti te male »hitre pike v zraku«, dozdeva se mi, da se letalci med kroglami prav dobro počutijo. Zrak okrog aviona je že ves zameglen, a ta se ne pusti motiti, mirno opravlja svojo jutranjo in večerno opazovanje (vizito) in se spt vrne v mirnem letu nazaj odkoder so prišli. Genralov sin mi je povedal, da je skozi šolsko okno videl pasti šest avionov, a divizijski častnik meni, da je treba odšteti dva. Številka ni slaba in bi bila primerna za vojaške zgodbe.
Že od samega začetka vojne divizija HANVED obvladuje doberdobško planoto. Razen v dveh mesecih, ko je bilo bolj mirno, so prelili kar nekaj krvi. V vseh petih spopadih so kljub vsemu obdržali Vrh sv. Mihaela.
Ob Soči se borijo Madžari skupaj z Avstrijci in vso fronto vodi Hrvat. Sleherni da od sebe vse, kar zmore in je ponosen na skupni prispevek za našo državo – Austroogrsko.
Slava Nemcem je tudi slava Madžarom in to kljub temu, da so Madžari radi nevošljivi, se slavi skupa zmaga.
Že prve dni se podam na višino planote za orientacijo. Hodim od petih zjutraj do petih popoldan in sem preiskala samo majhen del ogromnega hribovja. Predvsem so me zanimale tiste točke, kjer je dober razgled. Najlepši razgled je s hriba FAJTI (Fajtov hrib op.pr.), ki je tudi cilj obiskovlacev. Vsi iz vrst poslancev in novinarjev iz zaledja se podajajo na ta hrib: žena komandanta brigade kneginja Avgusta, dunajski župan dr. Waisskirhner, celotni tiskovni urad s svojo skupino je tu. Tu je sedaj bolj mirno. Kdor tu nima nobene naloge ne sme na ta hrib. Ker so Italijani opazili po serpentinah premike, so začeli z obstreljevanjem. Madžarski poveljnik pove, da je prišlo do omejitve teh pohodov in vsak mora imeti da pride tja gor posebno legitimacijo. Tako je nastala šala, da Italijani na legitimacije nimajo navado streljati.
Resnično je razgled s tega mesta (Fajtov hrib op. pr.), kot tudi orientacija izredno dobra. Tu ni izvidnice, ker bi bila preveč zapažena, ta je na posebej urejen prostoru na pobočju, ki je skrit in ima daljnogled. Pred vhodom je napis: »Opazovalca se ne sme motiti!«
Daljnogled je podoben malemu kamionu in vsak oficir si ga ob prostem času želu ogledati. Lajtman, ki je bil na fronti ranjen je sedaj tu in se mu toži, da mu je težko, ker ni več v »prvi bojni črti«, tu je zelo dolgočasno in pravi, da je postal pravi puščavnik.
