OD GORICE V DOBERDOB
Četudi na Doberdobu vsake pol ure odjekne strel, ima človek občutek »polnega miru«, kot v cerkvi. Kljub obisku Fajtovega hriba, se ni mogoče pravilno orientirati.
Visoka planota vasi Doberdob je bobila svoje ime šele v vojni, prav tako vspetina nad vasjo Podgora, ki sem jo imenovala Kalvarija. – Po soški fronti so jo začeli tako imenovati – Podgora – pod hribom.
Ta slavna planota (Doberdobška planota op. pr.) ima v primerjavi z dolžino zelo nizke vspetine, ki so vzdolž frontnega pasu in so med njimi navpične in potekajo ločeno od Vipavske doline. Njen srednji vrh je tisočkrat imenovan Vrh sv. Mihaela, ki tvori levi kotni steber Goriškega stolpa, desni pa je Podgora. Gorica je središčna točka polkroga, ki ga tvorijo: Hrib sv. Gabrijel, Sveta gora, Sabotin, iztegnjena v srednjo šapo Oslavje in Podgora. Tu severni polkrog nenadoma preneha, da se lahko Soča poda sovražniku nasproti.
Južni del goriškega objema pa ni tako izrazit polkrog, kot tudi ne skupina gričevja, saj poteka kot krožni naslanjač v ravni črti naprej.V višini 600 metrov se zniža na Fajtov hrib in je 464 metrov višine vključen v fronto. Od tu do fronte meri planota 8 kilometrov.
Tako zaključeno področje je bilo redkost v obrambi v tej vojni. Madžari, ki sodeč od zgoraj opazujejo planoto, jo imajo kot na dlani. Soča nikjer ne poseže vanjo in ko zapusti Goriško ravnino pripada že sovražniku. V območju Gorice ljubijo naši vojaki Sočo, tu pa ljubijo Doberdob »Madžari držimo Doberdob!« To je njihova himna.
Ob Fajtovem hribu je planota nekakšna redkost, polnam malih gričkov in vrtač, ki jim tu pravijo dolinca in so rodovitn. Poti med hribi imajo poseben značaj: Kamni, povsod, kamor seže oko so kamni. Toliko kamnja v enem dnevu še ni videl nobeden Madžar.
Neki doberdobški kmet (avstroogrski vojak op.pr.) je svoji ženi sporočil, da bo prišel domov na dopust. Tam (v Doberdobu op.pr.) imajo navado, da postanvijo kot okras na travo kamen.Vsaka kmetija ima po en kamen. Ta vojak je v pismu ženi naročil, naj tisti kamen vrže nekam daleč proč, da ga ne bo videl, da vsaj par dni ne bo videl kamenja.
Vsa planota (Doberdobčka planota op. pr.) se prevrne kot preko glave v (nekakšen op.pr) BALON – dolino, to so kraške dolinice brez vode, ki imajo zgoraj greben. Izgledajo kot drobna dolga žemlja. Sprednji del – pravi Doberdob – je področje bojev, zadnji del pa se imenuje Komen. Ob zaslonu doline se poševno dviga, kot brez glave do vedrega neba – Hriba sv. Mihaela.
Pred Italijani ta hrib leži, kot stisnjena pest. Planota (misli na Doberdobško planoto op. pr.) je kot zapestje, po kateri se vspenjajo štirje grebeni, kot napete kosti, ki so spretno izoblikovale hribu podobo roke. Ob boku pa so slavne soške postojanke. Prstov, ki grabijo na svernem pobočju navzdol, kjer dnevno teče italijanska kri, pa se od tu ne vidi.
Preko roba (doberdobške op.pr.) planote zagledamo na jugu Gradež. Včasih, če je lep dan pa celo Benetke, na severu pa Gorico. Potem vidimo tržiško ladjadelnico, na katero je revnokar padla bomba. Skozi dalnogled ugotavljamo, kako se meša dno ladje z dnom granate. Nato naš pogled odhiti proti severu na še ne zavzeti hrib Tosic (Cosic), na višino Selc, Vidma, Krmina, kjer je italijanska komanda.
Prav blizu se zdi to mesto, (Gorica op.pr.) promet, ljudje, avti, Italijani ob mostu na Soči, ki streljajo proti Gorici. Kamorkoli stopiš na Doberdbu, povsod te bodo Italijani videli.
*** *** ***
Prevedeni so doživljaji znane avstrijske vojne dopisnice Alice Schalek.
Prve dni avgusta 1916. se je iz fronte odpravila na Dunaj in že septembra istega leta je izšla knjiga: – ALICE SCHALEK – AM ISONZO – Verlag von J.W.Saidel & Sohn – WIEN – 1916.
Ps:
Pri prevajanju smo upoštevali tedanji način izrazoslovja, kot tudi sintakso, zato so bile nujne nekatere pripombe prevajalca (op.pr.), da je tekst laže razumljiv. Ko smo danes na Vrhu sv. Mihaela zapazimo, da se marsikaj ne vidimo tako, kot je opisovala Schalekova, to pa zato, ker je pokrajina poraščena.
