Nostalgija ob mostarskem Starem mostu

Prav dobro se spominjam televizijskega poročila, kako so Hrvatje 9. novembra 1993 razstrelili ta znameniti most iz 16. stoletja. Dogodek me je prizadel, najprej, da neki kulturni narod (beri katoliški narod: in Hrvatje se imajo za zelo pravoverne katolike!) dopusti takšno potezo. Rekli boste vojna je vojna.  To drži. Drži pa tudi, da je ta most poleg bogate kulturne dediščine, o kateri danes vsi govorijo, ali celo na debelo »plozajo«, bil simbol bosanskega islama. To je bil trn v peti katoliškim Hrvatom! Seveda o tem se ne govori, mogoče se le šušlja. Tisti pa, ki malo pozna tamkajšnje razmere pa to lahko tudi javno zapiše.
Ob mostarskem Starem mostu pa se mi je utrnila tudi misel, ki je bila zapisana v našem zamejskem časopisu 9. julija, v Trstu ob obisku župnika Sv. Janeza iz Mostarja g. Kreše Puljića. Zanimive so bile njegove izjave: » Nekoč je bil Stari most simbol Mostarja, danes pa je predvsem simbol islama!«  V tistih starih časih, ko so se prebivalci ženili med seboj, ne glede na veroizpoved je to tudi držalo. Danes ne drži več. Kajti, če je bil most simbol mesta, je bil zato, ker so ti narodi kot tudi te veroizpovedi živele v neki vsaj navidezni slogi, te pa danes ni več. Ker pa ima most zgodovinsko povezavo s Turki, ne more imeti povezave s krščanstvom, ampak z islamom. Muslimani v Mostarju so ga vedno imeli za svojega.To danes  govorijo tudi kamni in ne samo ljudje. Tik ob njem je majhna džamija. Tam sem srečal fanta, ki je med počitnicami bil zadolžen, za spremljanje turistov, ki so vanjo zavili. Odlično je govoril angleščino in ko sem ga vprašal kaj dela, mi je odgovoril, da študira medicino v Bagdadu in ima islamsko štipendijo. To je bilo v času, ko smo hodili iz SFRJ v zamejstvo po kofe, zamejci pa v SFRJ po meso! Bil pa je to tudi čas, ko je iz zamejstva v slovenski prestolnici študiralo kar nekaj zamejcev in so imeli lepe jugoštipendije. Zato tudi niso imeli možnosti študirati v beli Ljubljani vsi, ampak samo izbranci! Kdo so to bili, bomo lahko zopet spoznavali, saj jih bodo vsaj nekaj predstavili tudi v našem zamejskem časopisu, tako so nam obljubili!
Župnik g. Puljić nadalje pravi: »To je edino mesto, kjer smo katoličani v večini, pa nam mednarodni upravitelj ne daje možnosti, da bi zaščitili svojo katoliško in hrvaško identiteto … V Mostarju je vprašanje zaposlitve tragično … novih delovnih priložnosti pa ni niti daleč na obzorju. V zameno pa so v dušah krajanov velike nezaceljene rane, vojne in povojne travme. Hudo je v glavah ljudi, kar se žal prenaša tudi na nove rodove … » Zanimiv pa je njegov zaključek: »Upanje so otroci … otroci so prihodnost, prihodnost je njihova, naj se vsaj med otroci vspostavijo mostovi sožitja«.
Res so v Mostarju številčno katoličani najmočnejša skupnostu. Pozabljajo pa, da je prav njihova populacija tudi najstarejša. Glavnina mladih Hrvatov je odšla in malokdo se bo vrnil pred pokojnino, ki jo bo dosegel v neki tuji državi. Najštevilnejša skupnost Hrvatov v tujini je v Ljubljani. Glavnino tvorijo prav Bosanci. Vsako leto, ko tam mašuje kardinal Puljić, ima v govoru isto prošnjo: »Vrnite se na domove čim prej, četudi so ti porušeni. Obnovite domača ognjišča!«  Odziva skoraj ni. Vstalili so se v tujini in glavnina jih bo tam tudi ostala.
Precej drugače pa je z muslimani. Za časa vojne so iz Bosne vozili z avtobusi v Split muslimanske otroke. V istih avtobusih pa so vozili nazaj krste! Ti otroci so potem iz Splita odšli v arabske države. Veliko jih je končalo šolanje in so tako postali tudi ustrezno izobraženi. Zato vas ne sme iznenaditi, če srečate mlade v Mostarju, ki govorijo gladko arabsko in angleško. Veliko se jih je vrnilo, ne samo z neko izobrazbo, pač pa tudi s poznanjem ortodoksnega islama, kar jim prejšnji sistem ni omogočal. Prav tako so nekateri pripeljali s seboj družine in so poročeni z Arabci. Marsikdo živi v izredno težkih razmerah. Vrnil pa se je! Prav po tem se muslimani ločijo od katoličanov in tudi Srbov.
Ta novi rod, ki je bil vzgojen v ortodoksnem islamu, ta pa se kar krepko razlikuje od bosanskega, že daje in bo vedno bolj dajal novo podobo ne samo Mostarju, ampak tudi temu delu Balkana in tudi Evropi, kamor se bodo postopoma razselili. V tem je vsa tragika  bosanskega problema, ki pa se ne more reševati s takšno ali drugačno dobrodelnostjo, kot jo ponuja naš Karitas!