Tudi to je bila meja

Zgodb o meji je toliko, kolikor nas je, ki smo tako ali drugače prehajali mejo. Nekatere so zanimive in vesele, druge pa neprijetne in žalostne. Končale se bodo, ko na meji ne bo več kontrole, čeprav bo politična meja ostala, ostala pa bo še dalje pri obmejnih prebivalcih miselnost, ki jo je tako ali drugače v njih same zarisala meja.
Prvo grenko izkušnjo z mejo imam, ko sem obiskoval nižjo gimnazijo v Solkanu. Vozili smo se z vlakom in za nas je bila vedno zadnja postaja Solkan, nikoli Nova Gorica. Če smo se tam slučajno znašli, smo običajno bili pospremljeni na vlak z miličnikom. Nepozaben je spomin na mamo, ki je hodila dan za dnem pozdravljat sina, ki je zbežal v Italijo. S pogledom sta se srečevala dvajset dni, ko je mama ob zeležniškem tiru na novogoriški postaji, kjer je bila tedaj steza, cesta ki je danes na slovenski strani je bila zaprta, z očmi pozdravljala sina, ki ji je mahal z italijanske strani. Enaindvajsti dan, pa sta jo sprevodnik in miličnik z brcami vrgla z vlaka na solkanski postaji. Od tedaj sina ni več videla. Ta mož danes živi na Novi Zelandiji.
Za prehod meje je bila potrebna tudi prepustnica. To sem čakal samo štiri leta in sem mejo prvič prestopil star 28 let! Nič kolikokrat so me zasliševali v sedanji občinski stavbi v Novi Gorici, rekli smo ji upravna palača. Vedno so hoteli vedeti zakaj mi je kot študentu teologije prepustnica sploh potrebna, saj »teologi lahko molite tudi če ne greste čez konfin«, so me znali potroštati. Stalno so postavljali neke pogoje in seveda sodelovanje. Ker za vse to nisem kazal zanimanja, so me vljudno povabili, da naj se zglasim ob ponovnih počitnicah … Mimogrede: »Zvedel sem, da je v tistem času neki Bric redno letel med Evropo in ZDA, pa še otroci so se mu včasih pridružili!« Dva vidika meje!
Za pripravo na birmo sva se s pokojnim sobratom Vinkom Kobalom omislila pet filmov. Seveda jih je bilo treba prenesti čez mejo. Na solkanskem bloku se je zataknilo pri zadnjem. Odkril ga je carinik, povedal sem mu, da govori o Kristusu, on pa je vstrajal, da je to porno film! Nič ni pomagala fotografija na ovitku, kot tudi ne naslov. Film je zaplenil, mene pa prijavil sodniku za  prekrške v Novi Gorici. Dobil sem dve leti pogojne kazni in plačal sodne stroške, ker sem tihotapil sovražni materijal, ki je ogrožal socializem. Ta zgodba se nadaljuje: » Kakšen mesec po obsodbi je v  Rutu umrla tiha ženica, ki je redno hodila k maši. Ko pridem v hišo, da pokropim pokojnico sem ostrmel. Ob mrtvi mami je stal in jokal moški. Ko bolje pogledam, vidim, da je to carinik, ki mi je zaplenil film«.
Na Travniku v Gorici sva se pred leti srečala s sošolcem iz osnovne šole, ki je v slovesnki prestolnici diplomiran politolog.  Ko sediva na kavi pred kavarno in obujava spomine pride mimo profesorica latinščine. Kot samo ona zna pozdravi: »Kako si kaj Ambrož?« in odvihra dalje. Moj gost prebledi in začne: »Poznaš to žensko?« Seveda, saj se dnevno srečujeva na šoli!« »Jo tudi ti poznaš?«  No ja, malo … nekaj momlja in pristavi: »Veš, ta me je pred mnogimi leti tako spucala, da mi je na koncu postala simpatična!« Kakšen randi pa si imel z njo? vrtam dalje. Tudi to te zanima? Seveda! Sedaj je sicer  prepozno, ti si poročen, ona pa je ledih in še vedno fraj! Bilo je v tistem času, ko je v Trstu izšel Kocbekov interviju, se spominjaš? Sem ga dobil na Grahovo še isti teden, ko je izšel, in prvi teden pozneje smo ga obravnavali pri mladinskem verouku. Za dober mesec pozneje so ga ponatisnili v Naših razgledih. Vse podpisnike, ki so bili iz Gorice smo zasliševali, nadaljuje. Nekateri so bili zelo zmedeni, med njimi neki profesor nemščine, ta pa je tako govorila, kot da nima »žlajfov«. Na koncu mi je rekla, da četudi bi ji bil simpatičen, bi me ne pogledala in ji ne pomenim nič, ker delam to umazano delo! Tedaj se je v meni nekaj vžgalo! In pogorelo, dostavim! Zaslišal nisem samo nekega sindikalista, čeprav je vsaj dvakrat tisti teden šel čez mejo, to pa zato, ker je moji mami pomagal do italijanske penzije! Ta sedaj obira češnje v Brdih in če bi ga zasliševal, bi ti ne ostal dožan, dostavim … Vidiš, te tlake ti nisi poznal. Če si hotel, da si dobil štipendijo v naši ljubi Jugoslaviji, si moral delati to, kar so ti ukazali, med drugim tudi takšna podla zasliševanja na meji…
Na novogoriški pošti imava poštni predal v isti vrsti s prominentnim novinarjem, ki je svojčas pisal o klerikalizmu v Baški Grapi, saj je bil zelo zvest jugoslovanskemu režimu. Ko se je ta sesul, pa prav tekmuje kaj vse bo napisal slabega o njem, seveda v časopise na drugi strani meje. Občasno pa si celo privošči interviju na televiziji s kakšnim škofom, da lahko tudi mi to godljo gledamo na drugi strani meje.
Na letošnjo belo nedeljo sem se popoldan odpravljal na špancir po Krasu. Tedaj pozvoni in na vratih se pojavita vatikanski diplomat s tajnikom. Vračala sta se iz Nemčije in prešla Slovenijo z avtomobilom vatikanske registracije. Na meji sta pokazala nemško osebno izkaznico, ker sta hotela še zadnjič »okusiti« mejo. Kakšne želje imajo nekateri, si mislim. Ko mi diplomat pripoveduje o novogoriški konkatedrali dostavim: »Veš, konkatedralo so predlagali svetovalci škofu Jenku takoj, ko je prišel iz Beograda v Novi Gorico, da bi čim prej prišli v tem mestu do cerkve. On pa je trmasto vstrajal, da rabi župnijsko cerkev. Če bi tedaj igral pri tedanji jugoslovanski oblasti na to struno, bi lokacija sedanje novogoriške cerkve bila znatno boljša, tako pa je tam, kjer je! Konkatedralo pa je Nova Gorica le dočakala!« Seveda nisem povedal, da so se tedanji tamkajšnji duhovniki redno posvetovali z dr. Klincem, ki je bil kancler na nadškofiji v Gorici – Italija in je tedensko prihajal čez mejo v Jugoslavijo v Solkan na duhovniški klepet. Obveljala je odločitev škofa Jenka! Tudi tu je bila vmes meja! ( Nisem omenil takšno ali drugačno omejenost!) Nekaj časa je prelat molčal, potem pa pristavil: »Naravno, naravno, zanimivo, zanimivo, samo kako to, da so se prej prav tam odrekli nadškofiji?« polglasno pripomni. Veš kaj dodam, nekaterih ne sme biti več tam kjer so, da lahko drugi izpeljejo tisto, kar ti zavozijo. Vse lahko še pride, četudi z zamudo! Saj je po celem svetu tako, zakaj bi tu ne bilo, pa še ob meji smo! Mi pa raje nazdravimo, saj tudi ta meja kljub vsemu ostane, kot je ostala drugje po Evropi, mejnike se lahko prekucne, meje pa se izbrisati ne da!