Sabotinski kamni ali sabotinske balote

Vsi, ki poznate Novo Gorico, dobro veste, da je napis »NAŠ TITO« na hribu Sabotin, ki se dviga nad Gorico, bil in bo vsaj nekaterim trn v peti. Iz kamnov, ki tvorijo ta napis, so nastali že najrazličnejši napisi in vedno, ko hrib ovija megla, se pri  Novogoričanih zastavlja vprašanje: »Kaj bo pa sedaj napisano na Sabotinu?« Ko se razjasni, meščani z daljnogledi buljijo v vrh gore in včasih celo odkrijejo kaj novega, kar so nepridipravi v megli napisali, največkrat pa po megli ostaja stari napis »NAŠ TITO«, ali kot temu kratko v Novi Gorici rečejo: »Po Titu-Tito!« Sploh pa je Maršal za novogoriške kot tudi za del starogoriških meščanov zelo privlačen. Ko so v tamkajšnjem mestnem gledališču igrali znano komenijo Radoslava Zlatana Dorica: Kako smo ljubili tovariša Tita, so bile vstopnice že nekaj dni pred vsako predstavo razprodane!!! Tudi to je eden od dokazov, da se del meščani obeh Goric vsaj s čustvi radi vračajo v realsocialistični čas, ko je nastajalo mestece na tamkajšnjih njivah in močvirju, po katerem smo se kot mulci tolikokrat podili …
Na beograjski univerzi končuje doktorat iz arhitekture dama, ki ima po nonotu korenine na Tolminskem. Nono je izhajal iz prijazne vasice v tolminskih hribih in je končal univerzo v Ljubljani, nekaj časa je živel v Splitu in končno pristal v Beogradu, se tam zaposlil, ustvaril družino in tam je tudi pokopan. Zgodba, podobna kdo ve kolikim iz naših primorskih logov in dolin. Dama se najavi, me obišče in skupaj greva v mestece vrtnic, (tako je nono vedno imenoval Novo Gorico), da narediva fotografijo spomenika letalcu Edvardu Rusjanu. Mimogrede še fotografirava njegovo rojstno hišo na Rafutu, da bo vse  to vnesla v doktorsko tezo. Po obvezni kavi, krajšem sprehodu in moji razlagi o nastanku in razvoju Nove Gorice, jo mahneva na severni del mesteca, na parkirišče pred večjo zelenico. Tu jo najprej podučim, da je del te zelenice še do nedavnega bil last nunce Marjuče. Tako smo lastnico imenovali, saj je imela v tistih realsocialističnih časih tam vzorno obdelano njivo z enkratnim goriškim radičem, zelenjavo in celo rožami… Tam je bilo njeno delovno mesto. Tja je hodila z »bičikleto na žrnado«, kot smo tedaj rekli, in se otovorjena z dvema »košoma z  bičikleto« zopet vračala proti večeru domov. Tisti radič in zelenjavo je drugo jutro prešvercala čez »konfin« na plac v  staro Gorico. Ko je vse prodala si je obvezno kupila kavo, včasih copate, mimogrede pa še redno zavila v Katoliško knjigarno in v zahvalo vzela svečo za večno luč za domačo cerkev, ker je imela srečo, da je carinik, ko je »šla čez konfin« v Italijo z radičem in zelenjavo, ni »nagnal nazaj domov!« Danes je ta travnik kraj, kamor novogoriška gospoda vodi na špancir pse, včasih vidim tam tudi kakšno mačko in tako pognojijo spomin na njivo šjore Marjuče, čeprav sem z žalostjo, prav te dni prebral, da bo kmalu tudi tega konec, saj bo tam zrastel novi center za novo bodočnost mesta.
Beograjski dami, kot se spodobi, predstavim tudi sabotinski napis, ki se od tam enkratno vidi. Ona pa vsa vzhičena: »Poglejte, kako se napis »NAŠ TITO« lepo usklaja s to arhitekturo, ki jo imava pred seboj!« In pokaže na enkratne špičaste stanovanjske bloke. »Pa ne samo to. Rekli ste, da je to za nama katedrala. Vidite zvonik! Na kaj vas spominja?  Ko ste bil tudi vi Titov pijonirček, ste nosili Titovo štafeto pred dnevom mladosti. V Beogradu smo celo imeli Muzej Titovih štafetnih palic, kdo ve, če ni arhitekt, ki je projektiral ta zvonik dobil  zanj prav tam inspiracijo? Poglejte, kako je realsocialistična ahitektura inspirirana po Maršalu, tu, v mestu vrtnic, kot je Novo Gorico imenoval moj nono! Nekaj takega mi v Beogradu nimamo, čeprav imamo Novi Beograd, pa to je tam čez Savo, nimamo pa v mestu Beograd takšne enkratne Titove arhitekture, kot jo imate vi.  Na to bi morali biti ponosni, saj stopate v svet, ko ne bo več »konfinov«, mi pa jih bomo še imeli … Tudi če boste zmetali vse tiste kamne s Sabotina, veste dragi gospod, bo ta maršalova arhitektura tu  s tem zvonikom, ki simbolizira Titovo štafetno palico ostala, pa zakaj naj bi ne ostal še napis »NAŠ TITO!« -  Bil sem tiho, si mislil svoje, priznam pa, da je beograjska dama tokrat videla mnogo več, kot vidimo mi, ki smo z mestom vrtnic dnevno povezani.
P.S.
Članek je bil napisan preden so senekateri znašli in uveljavili lastninsko pravico parcele, kjer stoji napis NAŠ TITO! Tako postopoma ta napis izginja, čeprav so se nekateri na vse kriplej trudili, da bi ostal! – Vsaj včasih prevlada razume nad zvitostjo!