Časi ostajajo isti

Pred šezdesetimi leti 24. avgusta se je v Lanišču v hrvaški Istri zgodil zločin, ko je nahujskana množica (vsi vemo kdo je množice hujskal) umorila duhovnika Miroslava Bulešića  in hudo pretepla mons. Jakoba Ukmarja iz Trsta, ki ga je škof pooblastl  da opravi po Istri birmo.
Pred 60 leti je Primorski dnevnik, ki izhaja v Trsu mons. Dr. Jakobu Ukmarju pripisal lažne izjave, z znanim namenom, da znotraj  Cerkve povzroči razkol. Vse to vemo vsi, ki vsaj malo poznamo polpreteklo zgodovino.
30. avgusta leta Gospodovega 2007.(!) je prominentni tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec imel v Primorskem dnevniku, ki še vedno izhaja v Trstu in ga imamo zamejski Slovenci, ki bivamo v Italiji za NAŠ (!) dnevnik, GLOSO z naslovom: »Jakob Ukmar in krvava birma.« Najprej opiše njegov odnos do spovedi, hodil je k spovedu kot mulc tudi k Ukmarju, saj pravi: … Ukmar je bil v spovednici zares milostljiv: potem, ko si izžebral uvodno molitev, te je z mehkim glasom povabil, da poveš kaj ti leži na »srčku«, te potrpežljivo poslušal, ti na koncu rekel nekaj dobrih besed in te odslovil z najlažjo možno pokoro: očenašem in zdravo Marijo.«  Potem opisuje stike z Ukmarjem, kot univerzitetni študent, kjer s eni strinjal s predavanjem o judih in judovstvu, ki jimga je imel dr. Ukmar, na koncu Glose se dotakne tudi Lanišča, kjer piše: »O Lanišču sem zvedel pozneje, še najbolj podrobno iz britanskih diplomatskih dokumentov. Dramatični dogodki, ki so zaznamovali tisto krvavo birmo, so bili posledica gonje, ki jo je vodil Titov režim v povojnih letih proti katoliški Cerkvi, sovražnega odnosa Slovencev in Hrvatov v Istri do tržaško-koprskega škofa Antona Santina, pa tudi če hočemo biti objektivni, nespametnega ravnanja domačega župnika. S tem, da je prepovedal bivšim partizanom prevzeti vlogo birmanskega botra, je močno dregnil v čustveno naravnanost ljudi, če pomislimo kakšna svaštva so se v takratni držbi – posebno na kmetih – kovala iz podobnih svečanosti, ki so imela v bistvu z religijo malo skupnega«.
Potem nadaljuje: »Ukmar se je znašel v primežu teh okoliščin povsem naključno, saj je samo nadomeščal škofa, preveč preplašenega, da bi šel izvrševat svojo dolžnost v župnijo, ki je bila pod jugoslovanskim nadzorom…«. Seveda je v tej Glosi še nekaj cvetk, pa te naj pridejo na vrsto drugič.
Ne bom se spuščal v polemiko o Lanišču, kot nam jo je tokrat predstavlja g. dr. Jože Pirjevec. Na Gloso se je odzval v Primorskem dnevniku dr. Tomaž Simsič 5. septembra in tudi pojasnil tedanje dogodke. Kljub vsemu ostaja dejstvo: »Kdor je prebral gloso v Primorskem dnevniku, teh je bilo kar nekaj in ni bral reportaže v Družini od 2. septembra na str. 16., teh je bilo med zamejci malo, si bo o tem dogodku kljub pojasnilu dr. Tomaža Simsiča, ustvaril mnenje, da je vsega skupaj bil kriv tamkajšnji tedanji župnik in njegova nespamet. Vse drugo, ki je sledilo, je bilo samo nepomembni privesek takratnemu dogodku. Tudi tako po 60. letih pišejo zgodovina naši prominentni kameleonski zgodovinarji!!! Seveda se dobijo tudi »vzorni verniki«, ki takšnim cvetkam nasedejo in jih tudi širijo!