S petjem slavimo Boga

V naših zamejskih slovenskih župnijah so cerkveni pevci podobni cvetju na  travniku. So deli travnika ali pašnika, kjer je veliko cvetja, deli kjer ga je manj in so celo predeli, kjer ga skoraj ni. Petje v cerkvi spremlja vse obrede, neglede kdaj ti so. Kadarkoli je v cerkvi nekaj, je zraven tudi petje. To petje ni vedno na neki višini, je pa prisotno in ker prihaja iz srca postaja molitev, ki vedno oplemeniti vsak še tako skromen bogoslužni dogodek.
Velikokrat je trud cerkvenih pevcev in seveda tudi organistov prezrt.To se dogaja iz več razlogov. Za javnost so še vedno premalo opazna dogajanja po naših cerkvah. Veliko lažje in tudi hitreje se napiše, kako v  Gorici  »trava raste«, ali v Trstu »gagajo« golobi, kot pa kaj se dogaja v neki zakotni vaški cerkvici. Poznano je da dober glasbenik ne zna neko cerkvenoglasbeno novico tako napisati, kot bi jo napisal poklicni novinar, ki je samo ljubitelj glasbe. Tako je razumljivo, da prihaja velikokrat pri cerkvenih glasbenikih do nejevolje, ker so o nekem cerkvenem glasbenem dogodku napisane samo postranske stvari, od glasbe in petja pa skoraj nič. Ker pa so danes mediji začetek in konec vsega kar se na tem ljubem svetu dogaja, zato po logiki informiranja, česar ni v medijih, to ne obstaja. Tak paradoks nažalost ne more biti sprejemljiv s krščansko etiko.
Cerkveni pevci so nejprej ljudje in niso nič manj občutljivi, kot smo ostali. Vsi skupaj pa smo v Cerkvi čuteča in religiozna bitja, saj s svojim sodelovanje, petjem in orglanjem izpovedujemo svojo vero. To je osebna milost, ki se jo vsi skupaj premalo zavedamo. Prav po tem se cerkveni pevci ločijo od pevcev prosvetnih zborov, ki so vedno vključevali v svoj program tudi religiozne skladbe. Pri prosvetnih pevcih ima religiozna skladba popolnoma drugačen pomen, kot pri cerkvenem petju. Religiozne skladbe, ki jih naštudirajo pevci prosvetnih zborov, so namenjene predvsem nastopu in aplavzu in le redkokdaj zaidejo v službo liturgije. Cerkvena glasba in cerkveno petje postane v občestveni liturgiji molitev, ki zdrami srca vernih in jih poveže s Stvarnikom v eno.  Zato ljudsko, kot zborovsko cerkveno petjeje je vedno združevalo vso Cerkev in celotno župnijsko občestvo. Združuje se preteklost s sedanjostjo in prihodnjostjo. To so trenutki sadov milosti, po katerih doteka milost za naše delo in življenje. Ker pa nas po vsakem dobrem delu ne čaka pohvala, velja to tudi za cerkveno petje. Pogled nazaj nas opozori, da marsikje ni več tako, kot je bilo nekoč. Ponekod cerkveno petje usiha, ker ni podmladka, kot tudi ni nekoga, ki bi vse skupaj »porival dalje«. Vsi starejši cerkveni glasbeniki se spominjajo nihanj  pri zboru, odnosu pevcev, pa celo duhovnika do njih … Več kot človek lahko nosi, težje mu je naloženo, pa vseeno nikoli ne tako težko, da ne bi z božjo pomočjo zmogel nositi dalje … Velikokrat se ploh ne zavedamo, da je maša – liturgija – višek naše vere – višek našega krščanstva, saj je ponavzočenje Boga med nami!
Če upoštevamo: »Kar naredimo kot ljudje, nikoli ne ostane brez odziva!«. Zato, kar naredite kot cerkveni pevci in cerkveni glasbeniki tudi nikoli ne  bo ostalo brez odziva, pa čeprav je to neko malenkostno dejanje, ki se nam zdi, da nima velikega pomena. Vsi skupaj s cerkvenimi pevci smo del stvarstva, ki je in bo po svojem Stvarniku odrešeno. Če vam je Veliki Pevec dal dar da prepevate, ne prezrite tega in mu s hvaležnostjo in ponižnostjo vračajte tako, da sodelujete pri bogoslužju in ne prezirate še tako skromnega petja v cerkvi!