Obmejno razmišljanje

G. prof. dr. France M. Dolinar je posegel v debato, ki je sicer živa, širšemu krogu ljudi pa nezanimiva.Tako je pač, saj tudi Slovenci postajamo indiferentni do vsega, kar se z nami dela, kaj bo, ali kaj ne bo z vstopom Slovenije v Evropo na cerkvenem področju. Vsi tisti, ki živimo na meji in tudi na skrajnem robu slovenstva, vemo, da velikih sprememb ne bo, še zlasti ne na verskem področju. Sam bom iz moje palače do moje gmajne, kamor redno hodim nabirat špargelj (divji beluš), čaje  in gobe, če me jih drugi ne poberejo, imel 742 metrov. Sedaj imam 12 km.  Davek za gmajno bom še dalje plačeval državi Sloveniji,  (prej FLRJ), osebni davek in vse takse pa državi Italiji. Edina pridobitev bo, da ne bom več rabil avta,  ampak bom lahko šel peš, ali pa bom jezdil osla, kar sedaj ne morem, ker za osla nimam predpisanega mednarodnega veterinarskega dovolenja, za čez »konfin«!
Dr. F.M. Dolinar je zanimivo zapisal: » … Posledice so znane. Kaj pa je preprečilo ustanovitev škofije danes? (Verjetno misli na novo škofijo v Novi Gorici?). Z odpravo meje bo odpadel razlog, da so goriške župnije na Slovenskem še naprej priključeni Koprski škofiji. Do kratkovidnega Kopra imajo daleč, sedež njihove stoletne škofije pa pred nosom. Za nadaljni razvoj dogodkov ni treba biti prerok, zadošča reklo » Historia docet!«. (Družina 16.11. 2003.)
Ne gre za to, koliko km ima vernik iz Solkana ( ki bo še dalje ostal v državi Sloveniji! Mimogrede, tudi sam sem Solkanc!), do svojega škofa v Kopru, ali do škofa v Gorici v Italiji, ta Gorica bo še vedno v Italiji. Gre za dejstvo, da če bi se meja goriške nadškofije pomaknila na ozemlje države Slovenije, bi vsaj po cerkveni ureditvi tukajšnji Slovenci v Italiji ne bili več narodnostna ali celo narodnostno-verska manjšina, ampak eden od treh enako pomembnih narodov, ki tvorijo Goriško nadškofijo, in živijo na tem ozemlju. Tako bi na ozemlju goriške nadškofije imeli procentualno zelo blizu po ozemlju in številu enako zastopane Furlane, Slovence in Italijane, kar smo v zgodovini že poznali. V tem primeru bi vodstvo Cerkve prehitelo politično upravo. S tem bi bila tudi zaščitena narodnostna meja, saj tu na verskem področju ne bi več obstajala slovenska manšina. Odpadlo pa bi še marsikaj, kar mi danes tu doživljamo! Na veliko tolažbo tistim, ki se tega bojijo naj povem, da do tega zlepa  ne bo prišlo, zato lahko še dalje igrajo briškolo s komurkoli že!
Nekaj podobnega je dalekovidno v slovenski zgodovini spoznal samo Slomšek. Naš goriški kardinal Missia, ga je tu krepko polomil, pa mi lahko zgodovinarji očitek tudi zanerijo. Ob tem pa bi želel osvežiti spomin vsaj nekaterim Primorcem: » Morda se še spominjate na tisto veliko »botego« na cerkvenem področju ob urejanju cerkvenopravne ureditve Primorske pred nastankom Škofije Koper? Kakšen »komerčo« (trgovina) z vsemi umazanimi zakulisnimi igrami se je tedaj odvijal med Beogradom in Ljubljano! In koliko ponižanj so ob tem doživljali nekateri naši primorski duhovniki. Bogu sem hvaležen, da sem bil zraven, ko se je slovesno zažgal dnevnik mons. Albina Kjudra in zapisi g. Andreja Simčiča. Tako je dim za vse večne čase odnesel za nas Primorce to sramotno cerkveno »botego«! Primorci raje živimo naprej ob lepih spominih! Sam konkretno ob gobah in oslu s spoznanjem, da so Primorcem vedno krojili usodo tujci in jo bodo še naprej! »Ni Primorci smo bili rojeni za hlapce in hlapci ostajamo!« To je naša Primorska »Historia docet«.