U P A N J E

Prijetno me je presenetil obrnjeni latinski pregovor: » Dum spero, spiro!« – Dokler upam živim! Običajno poznamo pregovor: «Dum spiro, spero!« – Dokler živim, upam!
Upanje pojmujem kot nekaj veselega, svetlega. Podobno je šelestenju jesenskega vetra, ki se je pognal med odpadlo listje  in se z njim poigrava. Upanje je nekaj, kar se dviga, kot se zjutraj dviga dim iz zakurjenega štedilnika in se postopoma porazgubi v jutranji svežini zraka.
Življenje brez upanja je kot zlomljen kraški hrast, ki ga lenobno guncajo sunki burje in čaka na kmeta, da pride z žago in sekiro, da ga odpelje in pokuri. Mati upa, da bo sin v življenju uspel in da bo ostal dober. Dekle upa, da je fant, s katerim sta začela resno znanstvo, pošten in ji bo v življenju opora, v sreči in nesreči. Fant upa, da bo ob dekletu lahko vstrajal v odgovorni službi in mu bo ona dnevno dajala nov življenjski zagon. Bolnik upa, da bo kos obolenju, čeprav ima drugačno spoznanje ob diagnozi. Duhovnik upa, da bo kaj malega obrodilo od sejanja, ki ga seje v mlade ljudi. Upanje vedno vodi kvišku, neglede pri kom in kdaj. Upanje je kot vzhajajoče sonce, ki s prvimi žarki objame polja, gozdove in planine, skupaj z vasmi in mesti. Podobno je spominu na včerajšnji svetli dan, ki zlepa ne mine. Je pa tudi pogled naprej, kot mehka vez, ki nežno objame snop pšenice na robu njive.V upanju je aktivnost! Je sijaj energije, ki pronica v neznanko bodočnosti.
Upanje je treba gojiti in negovati, tako kot gojimo vrtnine in negujemo cvetice. Ob stanju duha in srca naše upanje raste, pada, okrni ali celo spuhti, kot tekočina, ki ni bila zamašena. Je pričakovanje nekoga, ki pride, čeprav ne vemo, kdaj, vemo pa, da zagotovo pride.
Upanje je moja večna luč, ki vedno sveti, neglede na dan in čas, da vidim pot! Je pa tudi stanje srca in duha, da lahko vedno vidim naprej in kvišku. Naše upanje je vedno v nevarnosti, da se vanj prikrade dvom, ki ima svojo osnovo v naših slabih izkušnjah iz preteklosti. To je podoba krhkega upanja, medtem ko je trdno upanje podobno izlizani skali ob strugi reke, ki kljubuje deroči vodi, ali skali v visoki steni v julijskih vršacih, ki ostaja za plezalca nepremagljiva trdnjava.
Upanje me spremlja, dokler diham in zagotovo s polnimi pljuči diham, dokler upam! Kristjan upa v dobroto, čeprav ve, da obstaja tudi zlo. Krščansko upati pomeni spoznati zlo in kljub temu iti zaupljivo z dobroto naprej v neznano prihodnost. Upanje vsebuje prvino zaupljivosti v nasprotju z našo ogroženostjo.
Končno je upanje simbol našega življenja in odsev Boga!