(Kadar ne verjamemo, da je nekaj resnica, je to propaganda!)
Gorica je dobila novega župana, uredili so občinski svet in čas teče naprej, kot je tekel vedno. Če se malo ozremo nazaj, vidimo, koliko najrazličnejših informacij smo dobivali iz tiska o sposobnostih županskih kandidatov. Kot vedno je ljudstvo izvolilo enega, saj za to mesto je potreben samo en človek …
Ko sem spremljal časopisna poročanja ob volilni kampanji in tudi povolilno pisarijo, me je v ta zabavni časnikarski cirkus popeljal nenapovedan obisk. Znanec me je seznanil z govorom, ki ga je imel Joaquin Navarro-Vals 23. januarja 2007 v Madridu. Na sedežu španske škofovske konference so tedaj podelili prestižno nagrado »Bravo«, ki jo vsako leto podeljuje komisija za medije pri tamkajšnji škofovski konferenci. Novarro-Valles jo je prejel skupaj z Joaquinom Luisom Ortego in drugimi odlikovanci.
Novarro je v svojem govoru tokrat najprej povedal, da je v službi v 22 letih pri Svetem sedežu vedno več prejemal, kot je dajal. Pri vodstvu Informacijskega centra pri Svetem sedežu ni nikoli vzbujal pozornosti ali se oziral na javno mnenje, ampak je stremel za tem, da pričakovanja, ki so bila potrebna za javno mnenje, nobenih ni zlorabljal ali pa jih namerno ustvarjal. Potem pa nadaljeval: »Danes je za vse vrste komunikacij največji problem ta, da sploh imajo kaj povedati … » S tem se je dotaknil časnikarske tragedije, ko se v kakem časopisu doseže, da se objavi nekaj, v kar časnikar sam ne verjame! Nadaljuje: »Časnikarska informacija mora biti samo prenos izkušnje, ki jo ima kdo za resnico, saj brez te izkušnje ni sporočanja! Ko se ne verjame, da je neko sporočilo resnično, to ni več časnikarstvo, ampak navadna propaganda!« Če se zaustavimo ob tem stavku, vidimo, koliko je propagande v naših sredstvih družbenega obveščanja in kako malo je resničnih in pravih informacij. To velja zlasti za vse tiste medije, ki so strogo politično obarvani ali, kot jim pravimo »trobila tega ali onega političnega klana«.
Valles se je dotaknil tudi svetosti življenja in ošvrknil časnikarje, »ko pišejo o teh problemih skozi oči koristi posameznih ideoloških lobijev«. Del govora je namenil profesionalnosti in dodal, » da tako, kot se zahteva od časnikarja, ki poroča o športu, da ve, kaj je šport, in da pokaže nekaj smisla za svoj posel, prav takšne pogoje je treba zahtevati od tistega, ki piše o življenju Cerkve«. Misel, ki jo je vredno upoštevati, saj med časnikarji še vedno velja prepričanje, da lahko pišejo o vsem, neglede na to kaj o posameznih temah vedo. Prav tako velikokrat razpravljajo o veri in verskih vprašanjih ljudje z univerzitetno izobrazbo, kar jim nihče ne oporeka. Čeprav imajo visoko izobrazbo, pa so o veri in verskih zadevah zadnje informacije, ali znanje pridobili pri verouku za prvo obhajilo, ali morda za birmo. Tako se o veri na žalost oblikuje propagandna informacija, ki smo jo poznali zlasti v realsocialističnem času, in kot kaže v našem slovenskem prostoru nekateri ne morejo zlesti iz nje in jo še vedno vlečejo naprej kot ostanek polpreteklega časa. Ko se kdo odloči, da napiše karkoli o veri in vernosti, naj se najprej vpraša: »Kaj je z mojim vedenjem na tem področju?« Potem naj piše ali pa naj to prepusti drugim.
