»Na svoji zemlji« – nekoliko drugače

Na  travniku pred novogoriško upravno palačo, tako smo v realsocializmu imenovali stavbo, kjer je danes Mestna občina Nova Gorica in  o kateri ima lepo število Primorcev, ki so v tistih časih gravitirali na Novo Gorico, svojstvene spomine, se je 8. septembra odvijala proslava z gornjim naslovom ob priključitvi Primorske k pokojni Jugoslaviji. V tej stavbi so nas zasliševali, skušali celo prevzgojiti -  to častno nalogo je v tistih nepozabnih časih opravljal sveže pečeni psiholog, ki se danes diči po naših časopisih – pa tudi podučevali, ko so nas tovariši po nekaj ur pustili na hodniku čakati in nam potem povedali, da naj se zglasimo čez eno leto, kajti letos nam ne bodo dali prepustnice za Italijo ali potnega lista, ker še nismo ideološko dozoreli, da bi šli »čez konfin«.
Naš zamejski Primorski dnevnik je prinesel poročilo z naslovom: »Odločilno bitko zmagali primorski ljudje«, s podnaslovom: »Janez Stanovnik: Bodimo enotni, ko gre za nacionalne interese«. Časopis poroča, da se je na proslavi zbralo okrog 15.000 ljudi. Nebo nad prizoriščem prireditve so preletavala letala z napisom: »Naš Tito«. Prav tako je bil zanimiv nočni podvig »neznacev«, ki so na Sabotinu obnovili napis »Naš Tito«  in namesto kamenja uporabili celofansko folijo. – Kot bi sanjali, in vendar je bilo vse to res!
Novogoriški župan, gospod ali tovariš, ne vem, kako bi ga imenoval, ker je tudi moj župan, je v slavnostnem govoru med drugim dejal: »Dragi borci, praproščaki, vi ste okusili prve korake v svobodo in dediščina truda je naše malo mesto… Primorska v času pred 2. svetovno vojno najbolj zatirana slovenska dežela, ni poznala razprtij, kolaboracije in narodnih izdajalccev. Celo Cerkev, ki je sicer v tistem obdobju odigrala nečastno vlogo, se je na Primorskem obnašala čisto drugače. Primorski duhovniki so čutili svojo domovinsko dolžnost in se vključili v enoten boj za osvoboditev svoje dežele« …
Verjetno ne veste in bilo ni prav, da bi vedeli, da juha, po primorsko župa, ki jo znajo skuhati naše pridne gospodinje, nima tistega pravega in pristnega okusa, če se nanjo ne da nekaj sesekljanega peteršilja. Če tega ne delate, vam priporočam, da začnete to čimprej, tako boste imeli na mizi pravo juho ali župo.
Tako je tudi z našimi primorskimi proslavami. Sedanji gospodje ali nekdanji tovariši morajo nekam prilepiti tudi Cerkev in seveda primorske duhovnike, drugače proslava nima tistega  šarma, ki ji gre, pa še naše naivno pobožno ljudstvo je počaščeno, a vidite, kako »štmajo naše gaspode!« in je takšen laskavi poklon podoben  teranu in pršutu, ki se bohotita na pogrnjeni mizi.
Vse lepo in prav, vendar tudi o tem smo že ničkolikokrat pisali in je že skrajni čas, da se enkrat za vselej neha s takšnim plozanjem in manipuliranjem o Cerkvi, primorskih duhovnikih in NOB-ju. Res je, da je velika večina slovenskih primorskih duhovnikov v začetku sodelovala s partizani. To vemo vsi. Bolj malo pa jih ve, da so velikokrat bili tudi primorani. Kaj je hotel en ubogi župnik, recimo na Vojskem, V Gorenji Trebuši, na Gorah nad Idrijo ali kje drugje, kot da sodeluje s partizani, vsaj s tem, da jim ponoči daje hrano. Če bi tega ne delal, bi bil likvidiran! Tudi zelo razvpiti tržaški škof  Santin, o katerem vsi vemo, da ni bil naklonjen Slovencem, je ko je bil opozorjen, zakaj niso prišli na njegov ukaz v Trst njegovi slovenski duhovniki na neki sestanek, se je zavedal, da imajo ti duhovniki za vogalom župnišča OF in partizane, je to duhovniško »neposlušnost« skušal razumeti. (Tisti duhovnik, ki ga je na to opozoril, je potem povedal, da je ta škof šele tedaj skušal razumeti nekatere stvari, a so mu kljub vsemu ostale tuje!!!)
Proslava v Novi Gorici se je zaključila, ljudje so se razšli, titovke bodo zopet spravili v skrinje z naftalinom, letala z napisom Naš Tito so odletela, veter je na Sabotinu odpihljal folije z napisom Naš Tito, ostal pa nam je kot spomin na naša mlada leta zvonik konkatedralne cerkve, ki simbolizira palico Titove štafete, prav takšno, kot smo jo kot  mulci tekajoč po mestu vrtnic nosili pred maršalovim rojstnim dnevom. – Vsaj en trajni spomin »na zlati čas socializma«, ki ga veter ne bo odpihnil v tem mladem mestu!
Ob vsem tem pa pozabljamo, kaj so partizani delali z našimi zavednimi primorskimi duhovniki. Tudi o tem je bilo že veliko napisanega. Prav tako naj ne gre mimo spomin na »zlato dobo« za primorske duhovnike, pa tudi na Cerkev na Primorskem, ki se je začela po 15. septembru 1947. Vse to so nekateri že davno pozabili, končno pa – pri 60. letu je že starost, zato velja: »Ne zaničuj človeka v njegovi starosti, saj se tudi nekateri izmed nas starajo!«  (Sir. 8,6)