Mladinska književnost v psihi otroka

O mladinski književnosti se veliko piše. Ena od strokovnjakinj za mladinsko književnost je Jacqueline Rose. Med drugim je  zapisala tudi: »Pisanje za otroke lahko prispeva k podaljšanju oziroma ohranitvi vrednot, ne le za otroka, ampak tudi za odraslega, ker so te vrednote nenehno ogrožane.«  To misel dopolnuje tudi psihologinja Fred Inglis, ko pravi: »Najboljše otroške knjige so tiste, ki obujajo našo nepokvarjenost.«
Vedeti moramo, da otroci gledajo in razmišljajo po svoje. Ob tem pa nam  odraslim prav to pomaga, da jih laže razumemo in tako spoznamo, kaj vse nas loči od naše otroške preteklosti pa tudi, kaj nam otroke odtujuje.
Otrok, ki ne odraste, je obsojen na svoje otroštvo, obenem pa je za odraslega bralca  fantazijska vrnitev v nepokvarjenost otroštva moralno in duhovno nazadovanje. Zaustavil bi se ob priljubljenosti Harryja Potterja. Zgodba je rezultat spretne in naključne kombinacijske utopije ob šolski zgodbi, izoliran prostor, stroga hierarhija, domače pustolovščine, ki se prepletajo s karnevalom, ob fantaziji zatiranega otroka, to je kot nalašč za naše otroke. Obenem je knjiga privlačna tudi za odraslega bralca, saj imamo v dobi postmodernega kaosa vsi potrebo po varnosti in željo po prijetnosti. Vendar pa gresta varnost in prijetnos v življenju kot roka v roki, prijetnost pa je na drugem bregu našega doživljanja! Čeprav priznam, da so knjigo marsikje tudi zelo negativno ocenili, češ da zavaja bralca – predvsem otroka – v svet, ki ga ni in s tem nekako blokira njegov psihični pa tudi fantazijski razvoj … Tudi o tem, bi se dalo razpravljati …
So pa zopet knjige, ki otrokom sporočajo, da je njihovo otroštvo sinonim za varnost in varno zatočišče. Odrasli pa ob branju takšne mladinske knjige dobi občutek, da je vsaj nekaj časa živel, ko je bral  takšno knjigo, v svetu, ki ga je za vedno izgubil. Tega zavajanja bi se morali zavedati predvsem odrasli, ker z njim zavajamo otroke. Odrasli bralec mora ob branju mladinske literature dobiti spoznanje, da svet, ki ga je poznal, živel nekoč, da ga zanj ni več. To je realnost. Velikokrat pa je z mnenjem odraslih drugače.  Svet otroštva je svet otroka, ki ostane tam, kjer se je  končal – to je z odraslostjo. To je drugi svet in normalno odrasel človek ne bi smel imeti potrebo po sanjarjenju o idili otroštva, ampak naj bi se dnevno poglabljal v realnost sedanjosti v katero so ga pahnila leta.
Svojstveno področje so knjige, ki so jih strokovnjaki poimenovali »književnost za odraščajočo mladino«. Pisci teh knjig menijo, da je bralna publika, ki so ji te knjige namenjene dovolj zrela, da določeno tematiko pravilno dojame in razume in to na čustveni, kot tudi na razumski ravni. Raziskave pa dokazujejo, da je ta tip knjig priljubljen pri dekletih v zgodnji puberteti, medtem ko fantje skoraj ne segajo po njih. Ob tem se avtorji verjetno niti ne zavedajo, da njihova dela vsebujejo sporočilo, za katerega bralci še niso dozoreli.
Pomembno je vedeti, da je v mladinski literaturi vedno prisotno upanje na pristnosti. Po drugi strani pisatelji po vsem svetu pišejo tudi za otroke, čeprav ta literatura v okviru književnosti nima posebnega ugleda. Pisci pa tudi vedo, da so z razliko od sodobnih odraslih romanov, v mladinski literaturi znatno bolj svobodni in jim ostane veliko svobodnega izražanja, zato jim je mladinska literatura pri srcu, četudi so honorarji znatno manjši, marsikje pa jih skoraj ni.
Ob vsem tem moramo razlikovati besedila knjig, ki se nanašajo na neko povsem določeno fazo razvojne poti od otroštva do odraslosti. Tu ni vseeno, kaj in kdaj otrok kaj bere, kot tudi ni vseeno, kako bere. Še najmanj primerno pa je, če namesto njega berejo starši, on pa vsebino spozna z narekom, ki ga starši diktirajo, da tako dokaže, da je knjigo prebral, kar pa seveda ni res, saj so jo namesto njega prebrali starši.