Rab in božične teme

Vsa pohvala gre PRIMORSKEMU  DNEVNIKU za zanimivo Božičo prilogo 2006. Vzpodbudno je, da objavite  raziskave, ki spadajo v natečaj Albina Bubniča. Tako se tudi širši krog ljudi seznanja  s temi raziskavami, ki  so v knjižni obliki dosegljive manjšemu delu ljudi. Seveda bi se dobila tudi kakšna pripomba, pa o tem naj modrujejo drugi. Bodimo veseli, da naši zamejski študentje radi raziskujejo
Gospod Janež Herman nas je v isti prilogi seznanil s koncentracijskim taboruiščem Kampor na otoku Rabu. Tamkajšnje spominsko obeležje je vse prej kot vzorno oskrbovano. Hvaležen sem slovenskim šolskim sestram, ki so na Rabu, in velikokrat zavijejo tja, da počistijo vsaj nesnago, ki jo za seboj puščajo obiskovalci, tudi Slovenci. (Popolnoma razumljivo je, da se jim za to nihče ne zahvali!)
Kampor mi je poznan, ker je tam nekaj let živel Slovenec priznani slikar brat Ambrož Testen – frančiškan. O njem smo že pisali in bomo še. Tudi on se je svojčas rad »razhodio« po nekdanjem  taboriščnem prostoru in »pomolio« za njemu drage Slovence, istočasno pa delal ekološko dobro delo, kot je sam rekel … (Tudi on ni bil nikoli deležen nobene zahvale!)
Kadarkoli se piše o tem taborišču, se nikoli ne omenja pomoči, ki je prihajala k jetnikom iz Ljubljane. Po posredovanju in želji takratnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana so slovenske šolske setre redno potovale na Rab in posredovale veliko pomoči tamkajšnjim beguncem. Škof Gregorij Rožman jim je izrecno naročil, da ne smejo delati razlike med jetniki, ampak naj pravično delijo pomoč vsem, neglede na narodnost in vero. Od teh sester je menda živa samo še s. Zmaga Radej. S sosestrami je redno potovala do Reke in od tam z ladjo s precejšnjo prtljago, ki je bila namenjena internirancem. Najvažnejša pa je bila pošta s svojci. To je sestra Zmaga prinašala v osebni torbici. Taboriščna uprava je sumila, da sestre ne opravljajo samo karitativne dejavnosti, ampak tudi kaj drugega, zato so jih redno nadziral, zaustavljali, pregledovali in tudi sledili. Policijski nadzor je trajal vse dokler niso vstopile na Reki na vlak in je ta odpeljal. Ob nekem odhodu, ko so sestram pregledovali prtljago, so hoteli sestri Zmagi odpreti tudi njeno osebno torbo. Tedaj se je uprla in rekla: »Tu pa so naše osebne stvari!« Policaj se je zresnil in torbo vrnil. Ona pa se je oddahnila, kajti torba je bila polna pisem, ki so jih ilegalno pošiljali zaporniki svojcem v tedanjo  Ljubljansko provinco. Ob povratku pa so sestre prav tako prinašale pošto svojcev taboriščnikom.
O vsem tem, ki je tudi del Raba in njene tragedije se ni pisalo in se tudi zdaj ne piše, kot da ne bi bilo pomembno. Pa menim, da je in je prav tako del naše polpretekle zgodovine! Mogoče se bo le dobil kdo, ki bo tudi to obširneje opisal, čeprav še vedno radi preziramo vse tisto dobro in pozitivno, kar je naredila tudi Cerkve v zadnji vojni za naš slovenski narod.