Ne, vsega se že ne navadiš!

Hlapčevstvo primorskih zamejskih literatov!

Iz Žarišča v Primorskem dnevniku od 26. septembra 2006. ste ponatisnili v Družini članek Ah, vsega se navadiš! Člankarica najprej razvozlava vse mogoče delovanje Udbe, konča pa z zapisom o predstavitvi Kocbekovega dnevnika iz leta 1952, kjer je Kocbek zapisal: »Ozna je strašna stvar. » Iz dneva v dan ga je vedno bolj navdajala groza ob spoznanju, da je tudi sam pripomogel k izdelavi »totalitarističnega koncepta s satanističnimi potezami«.  Kot piše Puharjeva, Kocbeka je najbolj pretreslo odkritje, da je »Vitko Musek«, ki je decembra začel z obiski pri meni, udbovski konfident. Prijatelj prijatelja mu je v nenadnem osebnem spopadu iztrgal to priznanje, da je že tri leta v tako sramotni službi. In ko ga je  (Kocbek) vprašal razburjen, kako zmore takšno podlost, mu je odgovoril s stavkom, ki odkriva najglobljo propalost današnjega človeka: Ah, vsega se navadiš!«
Naša vzorna in marljiva kraška mojstrica iz literarne pekazne »MIŠMAŠ« mi je kot vajencu prišepnila: »Vi ne boste nikoli naredili mojstrskega izpita. Večno boste ostali vajenec! To vam zagotavljam, ker ne pustite pri miru Kocbeka. Ta je privilegij onih tam dol v Zalivu!« in z roko pokazala proti Trstu. Kot tak ali drugačeni vajenec se ne strinajm, da se o ljudeh tako pisari! Nikoli me ni brigalo koliko takšnih in drugačnih literatov iz Zaliva in v njenem obrobju je objavljalo takšna ali drugačna dela v času komunizma čez »konfin«, kjerkoli že. Dovolj je, če sedete za računalnik in pred seboj imate vse, kje so komu objavljali, založili, obenem pa vidimo, kdo je komu dal honorar. Po svetopisemskem sporočilu je jasno, da delavec zasluži svoje plačilo. Za to je bil  »komunistični dinar« dober, saj ga je ustvarjal proletarijat, oni pa so se šli karkoli že, lahko tudi mučence imperializma! Zato: Vsega se NE navadiš! Še zlasti če živiš tu za »konfinom«!
Ožigosani Vitko Musek je bil dolga leta urednik edine slovenske filmske revije Ekran. Veliko je sodeloval pri družinski pastorali in predaval  po župnijah širom Slovenije. Bil je tudi zadnji urednik Nove Mladike, ki je zaživela in propapadla pri Celjski MD. Tudi »pogreb« te revije je bil zanimiv! Bil pa sem priča neljubemu dogodku na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po končanem predavanju za študente, ki so bili predhodnica Nikodemovih večerov, sva se po Muskovem predavanju pogovarjala z dr. Rudijem Koncilijo. Ta ga je prosil za tipkopis, češ, da bi ga rad objavil v zborniku, to je sedanja zbirka Teologija za laike in je teh knjig izšlo do sedaj 28. Priznal nama je, da je med predavanjem v dvorani videl nekaj poslušalcev, ki so prišli z določenim namenom. – To je bilo za tisti čas normalno! Seveda si Musek ni upal dati tipkopisa, vendar je kljub temu pozneje izšel. Če je bil kdo povabljen na zaslišanje UDBE, še ni bil greh. Huje je če je tja zahajl sam. Prav tako ni nobena sramota če je tam govoril. Vparašanje je, kaj je govoril! Tu je bistvo problema. Nekega mojega kolega, za katerega smo vsi vedeli, da zahaja k UDBI, sva s kolego opozorila: » Ne smeš vsega povedati!« On pa je kratko odgovoril: »Jaz vedno povem vse!« Tu je srž in tudi jedro vsega tega udbovskega mišmama. Zato se ne strinjam s podobnim natolcevanjem, kot je bil zapis v omenjenem Žarišču.
Pripomnim pa: »8. aprila 2000 je v sredini  strani v Sobotni prilogi Dela pisalo: Edvard Kocbek: »Predvsem pa upam, da se pri nas  (misli na Slovenijo!) nikoli več ne bo ponovil čas banalnega nazorskega dualizma sli celo trializma!« Tudi to je ena plat Kocbeka. Komentar ni potreben!