I.
V edinosti in slogi so krščanske Cerkve na Vzhodu in Zahodu živele v prvem tisočletju, čeprav so bile med njimi razlike v teološkem učenju. Naslov »pravoslavna« ali pravoverna Cerkev si je Vzhodna cerkev nadela po kalcedonskem koncilu leta 451, ko so opredelili združenje božje in človeške narave s Kristusom v eno božjo osebo, kar pa so monofiziti zavrgli.Ta naziv je bil splošno sprejet po zmagi nad ikonoklasti, nasprotniki češčenja svetih podob, v sredini 9. stoletja. Kljub razlikam, ki so tedaj bile, do razkola ni prišlo. Ta je nastal šele v 11. stoletju
Veliko evropskih časopisov se je zadnje mesece razpisalo o kratkem stiku, ki se je pojavil med srbsko in makedonsko Pravoslavno cerkvijo. Med nami živijo pravoslavni bratje in imajo tudi dve izredno lepi cerkvi v Trstu.
Vsaka Pravoslavna cerkev je avtokefalna ali samostojna. Oglejmo si nekatere posebnosti. Do različnega izražanja nekaterih razodetih resnic je prišlo najprej zaradi kulturno-jezikovnih razlik. Potem so nastale še razlike v liturgiji in cerkveni disciplini. Glavni vzrok je bil vsekakor političen. Po razdelitvi rimskega cesarstva na zahodni in vzhodni del leta 395 je zahodno cesarstvo kmalu propadlo in se v drugačni obliki obnovilo za časa Karla Velikega. Vzhodni del je ohranil prvotno konstantinsko zamisel o odnosu med Cerkvijo in svetno oblastjo, po kateri je bil cesar vrhovni poglavar krščanskega sveta in so ga imenovali Kristusov naslednik. Na Zahodu pa je ta propad cesarstva povzročil močno veljavo papeževe posvetne – politične oblasti. Tako se je oblikovalo gledanje na papeža kot vrhovnega poglavarja krščanskega sveta, ki ima duhovno in politično vlogo. Ta dva pogleda sta v 11. stoletju doživela zgodovniski konflikt, ki je povzročil razkol in se kljub mnogim poskusom v celotni zgodovini ni zgladil. Zato do danes še ni prišlo do dejanske edinosti.
Ker so bili tudi Srbi in Makedonci v sestavu carigrajskega patriarhata, so tako prišli v skupnost Pravoslavnih cerkva. V 6. stoletju so ob preseljevanju narodov to ozemlje naselila slovanska plemena. Tedanje ozemlje -sedanje Srbije in Makedonije- je tokrat politično spadalo k vzhodni bizantiski državi kot del vzhodnega Ilirika. V cerkvenem pogledu pa pod rimski patriarhat. Istočasno je ta preselitveni val prvotne škofije tudi uničil. Predniki današnjih Srbov so najprej prišli v stik s krščanstvom v latinski obliki, ker je krščanstvo začelo prodirati iz jadranskih obmorskih mest, kjer se je ohranilo, ker jih ni dosegel tako močan val preseljevanja. Te krščanske korenine na Jadrana so bile zelo močne zlasti v dannašnji Črni gori vse do 12. stoletja. Ob osamosvojitvi srbske Pravoslavne cerkve v 13. stoletju pa je ta vpliv znatno oslabel. Odločilno je leto 732. ko je bizantiski Cesar vzel ozemlje vzhodnega Ilirika, ki je bilo pod rimsko cerkveno oblastjo in ga priključil carigrajskemu patriarhatu. Tako je tedaj bizantiski cerkveni vpliv prevladal nad rinskim.
Na Vzhodu je zelo zgodaj priša v veljavo mislenost, da se mora ureditev Cerkve ravnati po državi. Samostojna država mora imeti tudi samostojno Cerkev. Tako v 10. stoletju nastane samostojen patriarhat v Bolgariji, ki je obsegal celotno Makedonijo. V drugi polovici 10. stoletja Bizantinci zavzamejo Bolgarijo, razen Makedonije. Bolgarski patriarhat se je tedaj preselil v Makedonijo in deloval v sklopu Samuelovega cesarstva vse do leta 1018, ko je bila makedonska država uničena.V 13. stoletju dobi srbska država Nemanićev neodvisnost. Tedaj Srbom carigrajski patriarh, ki je živel v Niceji prizna samostojnost njihove Cerkve. Njen prvi poglavar postane sv. Sava, brat kralja Štefana Prvovenčanega. Sv. Sava organizira leta 1219 prvo srbsko nadškofijo in obenem postane njen prvi poglavar. Zato je sv. Sava veliki »svetitelj« srbskega ljudstva, ker je začetnik srbske Cerkve in utemeljitelj srbske narodnosti, ob tu tudi naziv za srbsko pravoslavje »svetosavlje«
