Oznanjuj in poučuj.

»Srce naše je kakor en pungrad, v katerem vse sorte lepih rož rastejo…«

Ta verz je vzet  iz ene od pridig, ki jih je imel znani kapucin pater Janez Svetokriški ( 1647-1714). V Doberdobu smo se mu ob 300. oblentici rojstva poklonili 30. novembra 2007 v župnijski dvorani. Domačin Roman Gergolet, veliki  ljubitelj lepe slovenske besede, kot tudi zbriratelj vsega, kar plemeniti naš slovenski jezik, je tokrat »na svetlo dal nam vsem v pogled« celotno zbirko pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium v petih knjigah. Kot poslastico pa še dodal Pridige p. Bartolomeja Basarja  in p. Rogerija z njegovim Palmarium-om. Tako so bili pred nas razgrnjeni vsi trije baročni kapucinski pridigarji, ki imajo posebno mesto v naši slovenski literarni zgodovini.
Sveti priročnik ali Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega obsega pet knjig. To so pridige za vse nedelje in praznike v cerkvenem letu. Izdal jih je pa zato, da bi ustregel potrebam vernikov in duhovnikom, za tisti čas. Načrt je uresničil od leta 1690 do 1707. Pet obsežnih knjig skupaj šteje 2896 strani. Prvo in drugo knjigo je tiskal v Benetkah  v tiskarni Zacharije Conzattija. Oba zvezka nosita letnico 1691, čeprav je drugi izšel zaradi cenzorskih dovolenj šele štiri leta kasneje. Ostali trije zvezki so bili tiskani v Ljubljani v tiskarni Janeza Marije Majerya. Tisk so omogočili bogati meceni, zato imajo tudi nekater knjige pred naslovnico njihove grbe. Vse knjige so trdo vezane, z odličnim papirjem. Poglavja se začenjajo z lepo okrašeno inicialo. Določena poglavja pa zaključena z večjo vinjeto ali celo miniaturo. Svetniških zgledov ni mogel najti v predhodni slovenski literaturi, saj ta do tedaj ni gojila pisane pridigarske zvrsti, zato je svoje zgodbe ustvarjal sam, na osnovi življenjskih zapažanj.
Kot krono večera v Doberdobu je pridige Janeza Svetokriškega pripovedoval gledališki igralev Sergej Ferarri ob primerni zvočni spremljavi. Spoznali smo, da Janez Svetokriški ni imel neko posebno izobrazbo, saj pravi: »Jest vejm, da veliku njih se bodo čudili, de jest sem se podstupil moje pridige drukat sturiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden naj tega sturil, da se jih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj Vipavski.«
Iz predstave smo spoznali, da slog pridig Janeza Svetokriškega odkriva izšolanega mojstra slovenske govorjene besede, ki jo krasi umetnostni okus svojega časa. Pridige so baročno okrašene, vse polno je bogate metaforike, s celim nizom sinonimov.  Večkrat ponavlja besede in celo cele stavke. Posebno razgibanost dajejo besedilu pridig besedne igre, vpleteni dialogi, pregovori, razne domislice, vzkliki, včasih kakšna krepka, že skoraj profana besed in premišljena govorniška vprašanja. Za osnovo je skoraj vedno vzel izrek iz Svetega pisma, ali cerkvenih očetov. Običajno ga pove najprej v latinščini in potem še v slovenščini. Sledi daljša zgodba, ali celo več zgodb, kot osnovna tema.  Vsako pridigo sklene z jasno moralo, kot vodilom za življenje vernikov, da bi se tako trdneje oprijelo src poslušačcev. Snov je vedno jemal iz tedanjega življenja. Posebni učinek pridigi pa je velika ljubezen do ljudi, ki jim je bila pridiga namenjena.
Janez Svetokriški je v letih svojega službovanja obredel velik del Slovenije: Od Trsta, Sv. Križa na Vipavskem, Ljubljano, Novo mesto in Gorico. Izredno zanimiva je pridga iz 4. knjige, ko se je po treh letih, leta 1684 poslovil od Ljubljane. Prav v tej pridigi se še posebej vidi velika ljubezen do ljudi, ki jim je govoril. Njegov pridigarski slog je poln gledaliških lasnosti. S preudarnimi premori, v katerih govornik prisluškuje poslušalcem  in  »meri« njihov čustveni odziv. Prav zato ga tudi danes radi uprizarjajo, kot to delata gledališka igralca Sergej Ferarri in Jože Zupan.
Janez Svetokriški je bil mož vedre narave s pristno bistrino ljudske modrosti in nadarjen pripovedovalec zgodb. Vse to ga je naredilo za gorečega ljudskega misijonarja in ga dvignilo nad čas in dnevne potrebe. Ljubil je poslušalce, v katerih je mojstrsko zaznaval duhovno in zmeljsko. Njegova  prepoznava pristna čustvenost, na katero se je odzival z iskreno besedo, je njegove pridige pripeljala v ožji izbor antologije slovenske besedne umetnosti, ki so tako ostale zanamcem dragocena zapuščina.
Večer je povezoval Šimen Gergolet, popestrila pa ga je Ženska vokalna skupina Jezero pod vodstvom Daria Bertinazzija.