Učni in pogovorni jezik

Polegle so se polemike ob izrazu šola s slovenskim učnim jezikom. Ko smo jih prebirali, smo si lahko marsikaj predstavljali. Ostane pa dejstvo: »Eno je učni in drugo je  pogovorni jezik.«
Ne letališču sem sprejel dva otroka, ki obiskujeta šolo s francoskim učnim jezikom na Malti. Eden je bil Španec in drugi Nemec. Ker Nemec ni znal špansko in Španec ne nemško, je njun pogovor bil francoščina, ki je tudi učni jezik šole, ki jo obiskujeta.
Znanka je ravnateljica višje šole v Nemčiji, kjer je normalno učni jezik nemščina. V enem razredu je večja skupina Kurdov. Kratko je določila: »Vi, ko ste v šoli, morate/!/ govoriti samo nemško in ne/!/ smete/!/ uporabljati svojega jezika. Ko pa ste izven šole, pa lahko govorite kakor hočete«. Rezultat je ta: V šoli res govorijo samo nemško, ko pa pridejo izven šolskega območja, pa se normalo pogovarjajo v svojem maternem jeziku.
Včasih prisluhnem pogovornemu jeziku nekaterih šolarjev, ko zapuščajo šolsko poslopje, kjer je šola s slovenskim učnim jezikom v »Piccoli Mosci«, (tako imenujemo prominentno vas na Goriškem krasu). Njihov jezik ni ne italijanščina, še manj slovenščina, ampak nekaj, kar je med bizjaščino in furlanščino. To je jezik, ki ga verjetno govorijo doma, lahko pa je to jezik ceste, kot pravimo pogovornemu jeziku, ki se uporablja v nekem urbanem naselju. Je pa za te šolarje to njihov pogovorni jezik!
V malem obmorskem mestecu se je iz stavbe predme vsula skupinica mulcev, ki so bili zelo glasni. Iz radovednosti sem pogledal na stavbo, kakšna šola je tam. Na  veliko čudo, je na njej pisalo  dvojezično, da je tam šola z italijanskim učnim jezikom. Odracal sem za njimi in jih ogovoril: »Fantje, v katero šolo hodite?« Oni pa: »V tisto tam, » in pokažejo z roko. Nadaljujem: »Ja, na tabli piše, da je to šola z italijanskim učnim jezikom!« Oni pa hrupno: »Ma veste, mi smo Slovenci, samo Luka je Italijan, odkar ima pupo Slovenko, govori tudi on slovensko!« Moja radovednost je šla dalje: »Kdo je Luka in ali je res tako?« Oglasi se neki dolgin in reče: » Jaz Luka, govoriti slabo, kapirati vse, amore veliko!« »Tako je!« vzkliknem, »gremo na sladoled!« Oni pa enoglasno: »Ne, mi jemo samo dželati!« In zavili smo k prvemu sladoledarju …
Modro bi bilo, da bi vedno upoštevali: kaj je učni in kaj je pogovorni jezik pri naših šolarjih, še zlasti v osnovni šoli. Običajno smo rekli, da je pogovorni jezik govorna varianta knjižnega jezika, to je jezik vsakdanjega sporazumevanja različnih govorcev, zato je ta bolj sproščen, kot togi knjižni jezik. Čisto nekaj drugega je narečje ali žargon. Med skupinami mladih poznamo »sleng«. V novejšem času je na »udaru« jezik na računalniku, ki se zopet loči od vseh teh jezikovnih oblik. Bil sem v zadregi, ko se mi je predstavil jezikovni raziskovalec za nemščino, ki se razvija na nemškem računalniškem jezikovnem sporočanju. Zanimivo je, da se o tem jezikovnem izražanju pri Slovencih skoraj ne pogovarjamo, pa vendar obstaja …
Če ne bomo ob vsem tem previdni in ne bomo upoštevali, da obstaja naš narodni jezik, ki ga nosimo še iz časa, ko smo bili v materinem telesu in ga moramo gojiti, varovati in tudi spoštovati, se nam zna dogoditi marsikaj. Kaj vemo vsi, zato ni potreben komentar.