Med namenom in smislom bivanja

(Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa zasebna!)

Zanimiva so srečanja s študenti, pa kjerkoli so že. V glavnem se veliko ne razlikujejo, razen v odtenkih, ki so značilni za prostor, kjer bivajo. Povsod se srečujejo s prepričanjem ali vsaj z mislijo, da je živjenje v bistvu stvar nas samih, torej kot osebe same. Zato so tudi prepričani, da sami odločajo o svojih idejah, svojem prepričanju, užitkih in seveda tudi svoji osebni odločitevi.
Na prvi pogled vse lepo in prav, pa vendar. Odraslost pri mladem človeku prinaša moč, moč pa je sama po sebi prinesla odgovornost. Tako je smisel vsake mlade osebe v  izbiri in v osebni odločitvi. Ali bo mlad človek sprejel izzive sveta z razumom, srcem in seveda tudi vero, da okolje in s tem svet postajata  boljša, za vse, ne samo zanj, je odvisno tudi od njegovega dela za skupno dobro. Bog nam je podaril svobodno voljo, zato ni vseeno, kako uporabljamo te darove. Ob vsem ostaja odločitev posameznika, ki pa bo imela v njegovem življenju svoje posledice.
O tem nam priča tudi naslednji po svoje zanimi primer. Bižal se je konec druge svetovne vojne. Mladi kapetan sovjetske vojske (rdeče armade), je leta 1945 naredil majčkeno napakico. V zasebnem pismu, ki ga je poslal prijatelju, je kritiziral Josipa Stalina. Znanec, ki je pismo prebral, ga je prijavil, in za ta zločin, kot se je tedaj reklo, je moral kapetan prestati osem let ječe in potem še tri leta izgnanstva. Veliko let pozneje se je izkazalo, da je bila prav izkušnja tega sovjetskega kapitana porazna za Stalinov režim, ki je tedaj vladal v Sovjetski zvezi.
Na podlagi trpljenja, ki ga je ta mladi sovjetski človek prestal v gulagu, kot tudi s spoznanjem, da so tisoči, ki jih je srečal tam, trpeli enako kot on, je postal  ta do tedaj neznani sovjetski kapetan z imenom Aleksander Solženicin eden od pomembnih pisateljev dvajsetega stoletja in še eden od pomembnih borcev za pravice in svobodo ljudi po vsem svetu.
Kaj dela Soženicina zanimivega in morda tudi herojskega? Njegov jezik? Pripovedovanje? Literarna izpoved? Vse to je del njegove veličine, ni pa v bistvu to! Najgloblji vtis naredi pri Soženicinu njegova krščanska duhovnost. V gulag je prišel kot jetnik in ateist, ko pa je po več letih prišel iz taborišča, pa je bil kristjan.  Za vedno ga je spremenilo vse, kar je videl in doživljal po teh sovjetskih koncentracijskih taboriščih, in ga tudi zaznamovalo za vse življenje.
Kdor jemlje resno človekovo resnico, svobodo pa tudi smisel njegovega živjenja, ne more o tem molčati. Tak človek bo vedno delal v skladu s tem, v kar veruje, pa čeprav za ceno dobrega imena ali celo lastnega življenja.
Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa nikoli zasebna! Vera vsakega od nas ima vedno družbene posledice, drugače je ni!  Ob tem pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da so vse definicije »strpnosti in tolerance«, ki hočejo narediti našo vero za nekaj, kar je naša zasebna lastnina ali celo skupek osebnega mnenja, češ, da to imamo lahko doma, v javnosti pa naj bi tega ne kazali, obsojene na propad.
Mišljenje, ki sumniči vse kar je versko, ali celo, kar izreče duhovnik, tega je v našem zamejskem prostoru, tudi med vernimi, veliko, je nova oblika nestrpnosti. Moderni laični pogled na svet kaže, da je vera isto, kot so praznoverja in tako zmota, ki ustvarja razdvojenost pa tudi medsebojne konflikte in tako ob njegovem pogledu na resnično človekovo svobodo  Boga izloči iz javnosti.
Ko pa se Bog izključi iz javnega življenja, se  izključi obenem tudi edina avtoriteta, ki je bila in ostane višja, kot je politična, saj edino Bog nam vsem zagotavlja najprej svetost in ohranja našo individualnost.
Dvajseto stoletje nam je dalo neprecenljivo učno uro: »Moderne države skušajo pojesti svoje državljane, ko v človeku povečujejo hlastanje, da bi imel čim več.« Človeka pa pri tem obvaruje le odpor, ki je utemeljen v njegovem duhu in priznava višjo avtoriteto, ki  je v njegovem verskem prepričanju.