VSTAJENJSKO VESELJE

»Jaz sem vstajenje in življenje,
kdor vame veruje, bo živel,
tudi če umrje; in vsakdo,
ki živi in vame veruje,
vekomaj ne bo umrl.«

(Jn 11,25-27)

 Slovenska kiparka mi je poklonile čudoviti križ. Med pogovorom me obzirno vpraša: »Kam pa ga boste namestili?« »Kamor spada, nad vrata, visoko pod strop, tako običajno nameščamo križe!« ji odgovorim. Ona pa polglasno in proseče doda:
«Ne, ne gospod! Nikar! Kristusa na križu ne obešajte visoko na zid. Razpelo mora biti v višini ustnic. Pri namestitvi križa naj poleg estetike odloča tudi ljubezen do Boga…«  Od tedaj se mi ob pogledu na ta križ vedno utrne misel: «Upam, da imajo v naših domovih na vidnem mestu še križ?« Marsikje ga ni! Če pa je, res naj bo v »dosegu ustnic«. Ko se čutimo odrinjene, osamljene, ko odhajamo v službo in vemo, da bo dan težak, ko nas najbližji zapuščajo, ali so nas celo odpisali, ko nas nihče ne razume, ko smo zabredli v težave iz katerih ne vidimo izhoda… tedaj naj se naš pogleda zaustavi na križu. Če nam je križ dosegliv ga čisto na rahlo poljubimo in verjemite mi; vse bo postalo lažje in znosnejše…
Po maši na petek zvečer priteče k meni gospa Marija in hiti pripovedovat: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu!«  Kar streslo me je: »Odšel je k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te ženske, tudi njej je On vstajenje in življenje… Hvala Gospod, da jo poznam…
Znanka je pred letom in pol, čez noč zgubila očeta, s katerim sta skupaj živela. Vedno, ko je odhajala z doma jo je prekrižal in ko je prihajla z zadnjim avijonom in jo je čakal na letališču, jo je najprej prekrižal in šele nato poljubil. Te dni jo srečam in mi pripoveduje: »Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je odšel k Njemu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame posebni smisel. V globini srca sem začutila besede: »Jaz sem vstajenje!« V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela tudi največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat.Vtajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Njega, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani…«
Na tej poti z Njim se v nas na novo prebuja želja, po ustvarjanju in dajanju in vedno manj bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.
Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se  ne zapirali v svoj vrtiček…
On je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: “Vstajenje in življenje!”