Med rojstvom in življenjem v družini
Statistični urad države Slovenije nam je posredoval tole sporočilo. V letu 2006 je v Sloveniji bilo rojenih 18.932 otrok ali za 775 več kot leto prej. Zaskrbljujoči pa je ob tem podatek, da se je istega leta 47,2 % otrok rodilo neporočenim materam. Ta številka se iz leta v leto tudi pri Slovencih veča in kaže, da se tudi pri nas spreminja družinski stil življenja in da med drugim prihajamo v novo obliko partnerskega življenja. V odnosih med generacijami, kot tudi v odnosu med moškim in žensko, velikokrat nastane neka praznina, ki si je pogosto niti ne zavedamo, ampak se nam dozdeva, da je tako normalno.
Rojstvo otroka ni nekaj samoumevnega. To spoznavamo tudi iz pričevanj zakoncev, ki iz različnih vzrokov življenja ne morejo posredovati naprej in največkrat molče prenašajo svojo bolečino. Če prisluhnemo takšnim parom, spoznavamo, da je vsak otrok dar, ali lepše: velik Božji dar.
Za ženo je vsako rojstvo boleče, nadaljuje pa se od poroda dalje, predvsem tedaj, ko otrok počasi, velikokrat pa tudi kar zelo hitro, pretrga popkovnico z domačo družino. Eno in drugo je nujno, ker drugače bi bil oviran in tudi nemoten osebni razvoj in bi lahko celo prišlo do nezdravega medgeneracijskega odnosa, kar bi se poznalo predvsem na otrokovi bodočnosti…
Ob rojstvu bi se starši morali zavedati, da so otroke sicer spočeli, niso pa njihovi stvaritelji, ampak z leti vedno bolj postajajo priče novega učlovečenja pri svojih otrocih. Otroke so sicer spočeli, zato novemu rodu podarjajo svojo telesno in duhovno dediščino, ne podarjajo pa mu njihovega duha. Prav tega novi rod odkriva sam vedno znova tako, kot ga lahko dojema, mi pa smo ob njem in z njim, še zlasti starši, ki so del njih.
Novi časi bodo prinesli tudi nove oblike kvazi družinskih skupnosti, ki ne bodo vedno po našem okusu niti po normah, ki smo jih navajeni. Kljub vsemu pa le ostaja odprto vprašanje: »Kako je z našim pogledom na vrelec življenja, da ne bi njeno bistvo šlo mimo nas«.
