Duhovnost je nekaj osebnega in tudi zasebnega.
Danes je na splošno duhovnost zelo popularna, medtem ko se vernot vse vprek kritizira. Drugo vprašanje pa je, kaj se pojmuje pod pojmom duhovnost? Veliko ljudem pomeni nekaj, kar jim prija. Osnovni pomen duhovnosti je usmerjen k nematerijalnim vrednotam, iz tega pa izhaja drug pomen te besede, to je duševno, duhovno življenje človeka.V tem pomenu je torej duhovnost nekaj osebnega in tudi zasebnega. Taka pa je tudi vernost, ki enako sodi v svet duhovnosti, a je danes kamen spotike z vseh strani, vsevprek se jo kritizira. Zakaj?
Bistvo vernosti ali religioznosti je zavest o obstoju Boga/boga, nadnaravnih sil. (Marsikdo ne loči, kdaj pišemo bog z malo in kdaj z veliko začetnico. Bog z veliko začetnico je mišljen krščanski Bog in bog z malo začetnico – nekrščanski bog! Saj strpnost zadeva vse ljudi!)
Vernost ali religioznost pa je povsem nekaj drugega. Beseda religioznost izhaja iz latinske besede »religare« in pomeni vezati. Če pojem vernost razumemo skozi latinsko besedo »religare«, potem se nam skozi to besedo odpre bistveni pomen moje in tvoje vernosti. Vernik se naveže/!/ na to kar veruje. Verska skupnost ima skupno zgodovino, skupen namen in išče skupno prihodnost, zato je (vsaj morala bi biti!) tudi med seboj povezana. Ta povezanost pri človeku deluje veliko močneje kakor povezanost, ki nastane ob kakšni politični avtoriteti.
Sama po sebi stališča vernih posameznikov niso nevarna nobenemu političnemu režimu, vendar je ta lahko kaj hitro nezaupliv do posamezne veroizpovedi. Taki so bili vsi zadnji –izmi (fašizem, nacizem, komunizem, marksizem, leninizem, titoizem, maoizem…). Gojili so kult sebičnega in udobnega ateizma, zato so se bali tistih, ki jim je bilo glede na njihovo versko prepričanje to tuje. Politiki posamezniku lahko lažejo, ga preganjajo ali celo ubijejo. Tisti pa, ki pričuje za vero ima in bo imel, notranjo moč. Takšne verske priče se zelo težko utiša, oziroma odstrani za vselej.
Kristjan veruje v Boga, zato je tudi njegova vera, najprej vera v Boga in ne v človeka samega! Od tu so tudi posledice, ki so vidne v socialnem, gospodarskem, pa tudi političnem okolju, kjer živijo resnični kristjani. Ker pa kristjani navadno ne živijo sami, ampak sredi tudi drugače mislečih, se kaj hitro pojavi vprašanje verske strpnosti ali nestrpnosti (enih in drugih!). V zgodovini se je že velikokrat zgodilo, da so ljudje v imenu Boga/boga opravičevali svoja zla dejanja. S tem so marsikoga odbili od vere in Boga. Znano je podjarmljenje judov po kristjanih, muslimansko podjarmljenje kristjanov, vojne med protestanti in katoliki, med muslimani in nemuslimani ali nasilje med posameznimi skupinami muslimanov, med budisti in hinduisti..
Če sprejmemo in razumemo svojo človeško grešnost, nas taka izrabljanja vere ne oddaljijo od Boga, ampak nam – nasprotno – lahko dajo celo nagib, da svojo vero živimo bolj dosledno, globlje in je kljub negativnim dogodkom v preteklosti ne zapustimo. Sicer pa dejanja drugih, še zlasti pretekla, ne opravičujejo nikogar za njegova dejanja v sedanjosti! Vsak bo zase odgovor dajal pred Bogo, izgovarjanje na druge ne bo prišlo v poštev! Človek se sam odloča za Boga ali proti njemu, za iskušnjo njegove volje ali pa uveljavljanje svoje.
Vprašanje verske strpnosti ali tolerance je danes prav tako aktualno kot v preteklosti, oziroma se zaradi vse večjega mešanja pripadnikov različnih ver in nazorov še zaostruje. Beseda toleranca izhaja iz latinščine, kjer »tolerare« pomeni ‘prenašati ali ‘nositi’, »tollere« pa ‘dvigati’.
Tako naj bi ljudi z drugačnim verskim prepričanje prenašali, z njimi tudi potrpeli. Seveda ne tako, kakor prenašamo recimo glavobol! Drugače misleče skušamo razumeti, z njimi deliti krščanske kreposti: dobroto, usmiljenje, pravičnost…
Kristjanu ni nihče ukazal, da naj drugače verujoče prenaša, ampak da naj jih ljubi. To drugo pa je znatno zahtevnejše od takšnega ali drugačnega prenašanja…
