»Obrniti kmalu stran bo treba« (Natresene misli)

Brez Božje volje še las ne pade z glave. Tako je Gospod dopustil, da sem, kot kratkohlačnik, stikal po grmovju, si nanizal prask po rokah ter občutil kratkotrajnost in zamerljivo telesno bolečino. Pred nedavnim pa me je Gospod presenetil z dragocenim, časovno neomejenim in bogatim duhovnim darom: Ivan Tavčar mi osebno pokloni svoje pesniške zbirke zadnjih treh let. Vsebino zbirk nakazuje že naslov: Bisognerà presto voiltare pagine – Obrniti kmalu stran bo treba, Dove il celo audage s’inarca – Kjer drzno boči se nebo, Perchè nasca qualcosa – Da le kaj se porodi.
Z zbirko, katere slovenski prevod nosi naslov pričujočega zapisa o avtorju, se Ivan Tavčar udeleži v Pisi leta 2005 nagradnega natečaja Kulturnega središča »IL PORTONE« in prejme najvišje priznanje – prvo nagrado.
»Obrniti stran« je pesnikova prispodoba  za neogibno, temeljito in čimprejšnjo spremembo v načinu življenja najpej vsakega posameznika in vsemu človeštvu, pri čemer kristjani nismo izvzeti. Kot človek žive, ne papirnate vere in izrednih duhovnih razsežnosti je Ivan Tavčar ostrovidni opazovalec tudi s sredstvi javnega obveščanja življenja v domačem kraju, v tujini in v svetu nasploh.
Kakor se vesten in prizadeven zdravnik pozanima o stanju bolnika pred diagnozo, da more svetovati ustrezno zdravilo, enako zaznava duhovni zdravnik in religiozni pesnik Ivan Tavčar. Anamneza o današnjem človeku in družbi mu razkriva v pomanjkanju moralnih in duhovnih vrednot, iz česar se poraja vse zlo v svetu: sebičnost, sovraštvo, krivice, groba nadmoč, vojne, trpljenje nedolžnih… Pesnik vidi zdravilo v popolni prisvojitvi Kristusa: ni počenjal zla, LJUBIL JE. Bodimo kakor On. V prvi kitici iz predzadnje pesniške zbirke BISOGNERA’ PRESTO VOLTARE PAGINA pravi: Človek, /nesmrtni žejen,/ onstran prostora,/ onstran časa.// Tako v nam čudovito podari danes velikokrat zavrženo spoznanje, da je človekov cilj večnost.
Iz zbirke DOVE IL CELO AUDACE S’INARCA naj navedem iz prve kitice Inesprimibile fioritura: Moj dolg svetu/ se stalno manjša,/ nasprotno pa postaja/ vedno večji/ do mene samega.
Nič manj globokih misli in izražanj ni v zbirki PURCHE’ NASCA QULACOSA (Modica RG – 2007) V Pesmi Pellegrinare slikovito prikazuje pot današnjega človeka prav tam: V tem svojem/ /popotovanju/ izkuša (človek)/  rane/ antičnega greha,/ ki se skupno nerazsodno odslikava/ v sovraštvu/ in egoizmu:/ vojne, krivice, nasilje, neenakost.
Doslej požeto njegovo klasje vsebuje življenjepis sv. Frančiška; eseje o Beethownu, Schubertu, Belliniju, Donizettiju, Leowru, en roman, razne pripovedi, kritike in poglobljene razprave o glasbi.V skupnih pesniških zbirkah ima 67 pesmi, med njimi 5 v angleškem jeziku.
V slovenščini so izšle naslednje: Ta mala zemska večnost, Mladika TS – 1997; Ko bisere v očeh rojevš in Hoja v neskončnost, ki ju je zaoložilo in izdalo Društvo 2000, Ljubljana– 2004.
Literarni kritiki poudarjajo izredno lepoto jezikovnega izražanja Ivana Tavčarja, ker opušča kakršno koli baročno navlako, to je tudi mojstrovina njegovega pesniškega peresa.
V Trstu kjer živi in ustvarja, se je rodil v zgodovinsko pomembnem letu 1943. Druga svetovna vojna se bliža koncu, Italija kapitulira, s severa prihajajo v državo Hitlerjeve čete, z juga napredujejo Amerikanci; prvih se bojijo, druge nestrpno pričakujejo in jim želijo skorajšnjo zmago. Spomin naj nam poroma na kapitulacijo Italije (8. 9. 1943.), ko se v Trstu odpro vrata političnim zapornikom in kriminalcem.V ženskem zaporu pri jezuitih je tedaj preživela zadnje mesece svojega »nezaželjenega letovanja« ena naših goriških pesnic…