V ponedeljek 10. marca so v Gorici predstavili brošuro Škof Gregrorij Rožman 1941–1943, ki jo je napisal dr. Tomaž Marušič. Prebrali smo, da je avtor uporabljal predvsem dva vira; H. Jamesa Burgwyna Empire on the Adriatic – Mussolini conquest of Yugoslavia 1941-1943 in znano delo L’ occupazione italiana della Slovenia avtorja Marca Cuzzia. O predstavitvi so tako zapisali: »Avtor je obdelal s pravnega vidika, upoštevajoč zanesljivo dokazno gradivo uglednih zgodovinarjev, ki v marsičem ovržejo poskuse rehabilitacije ljubljanskega škofa in njegove še vedno sporne vloge v odnosu z okupatorjevimi silami. Dr. Marušič je zelo podrobno razčlenil in razložil pravno dokumentacijo s procesov ter poseben poudarek namenil zakonodaji raznih držav, tudi sedanje Slovenije, ki obsojajo sodelovanje s sovražniki«.
V torek 11. marca je v Gorici g. Silvano Poletto, goriški predsednik VZPI-ANPI srečal enega od slovenskih duhovnikov in ko mu je omenil večer o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, mu ta duhovnik reče: »Poglejte, gospod Poletto, govorili ste o katoliškem škofu. Srečanje je bilo pripravljeno prav takšno uro, da ja ne bi prišel zraven noben slovenski duhovnik. Mi imamo tedaj mašo. Se vam to zdi prav?« G. Poletto je sicer ugovarjal, da on ni nič kriv, ker pač, kot pač, ker ni on pripravil tega srečanja, itd. Prav ta duhovnik, s katerim omenjeni predsednik VZPI-ANPI že več let prijateljuje, je ta dogodek čez nekaj dni takole pokomentiral: »Vedno bolj, ko se starajo ti naši ljubi partizani, vedno bolj čutijo neko potrebo po pogovoru tudi z nami duhovniki. Kot da bi jim vest nekaj očitala…«.
Prav je, da se omenjeni ljubljanski škof prouči tudi s pravnega vidika. To je pohvale vredno dejanje. Ob tem pa se odpre vrsta novih vprašanj: »Kdo je sodeloval z okupatorjem?« Če je nekdo italijanskemu vojaku v Tolminu ponudil čašo vode, je ta že sodelavec okupatorja? Vse tiste naše pupce, ki so se poročile z italijanskimi vojaki, celo fašisti, so tudi sodelavke okupatorja? Znano je, da so se tudi nekateri podatki, ki so jih na Tolminskem zbirali TIGROVCI, znašli v rokah Italijanov in Nemcev. Je bilo to sodelovanje z okupatorjem? Pri nekem TIGROVCU iz tolminske smo celo zasledili to izjavo: »Mi (TIGROVCI) smo vedno dobivali orožje od Italijanov.« Pod kakšnimi pogoji pa tega ni povedal, gotovo ne brez neke protiusluge. Kakšne? To si lahko mislimo! Kakšno sodelovanje je bilo tu? Nekateri celo govorijo, da je JNA v Sloveniji bila okupatorska vojska. Če to tako pojmujemo, potem smo vsi, ki smo služili v tej vojski, po takšni logiki sodelovali z okupatorjem…
Po svoje me je pozabaval zapis v reviji AMPAK, kjer piše: »Včasih je vseeno težko razumeti odločitve posameznih razrednih tovarišev. Tako so, denimo, pred kratkim podelili eno najvišjih znanstvenih odlikovanj tržaškemu zgodovinarju Pirjevcu, ki je na televiziji pojasnjeval, kako je (znanstveno) spoznal, da je bil škof Rožman zločinec. To je sklepal na osnovi pripovedovanja »neke gospe«, ki naj bi pred 60-imi leti poslušala škofovo pridigo v cerkvi. Nekateri so res genialni, samo škoda, da jih ne razumemo! Sicer pa genijev nikoli niso razumeli…«
Tudi sam sem se presedal, ko sem tega našega zamejskega prominentnega zgodovinarja gledal in poslušal v tisti TV oddaji. Avtorica omenjenega članka ima popolnoma prav, da genijev nikoli ne razumemo, še zlasti ne tistih, ki z zgodovino delajo tako, kot delamo moški s srajcami, ko ih vsaj enkrat na dan menjamo. Ko smo že pri sodelovanju: s kom takšni »znanstveniki« sodeluejo ali v čigavem interesu to počenjajo? Da se razjasni neka zgodovinska resnica? Kdo pa v takšno početje verjame? Dovolj je, če berete naš ljubi zamejski tisk in v nekaj letih spoznate, kako znani kolumnisti krojijo našo zgodovino pa tudi dogodke. To delajo tako, kot jim po primorsko rečemo, »paše« in lezejo tistim, od katerih imajo osebno korist, s takšnimi zapisi v tisti del našega umrljivega telesa, kjer noga izgubi lepo ime! – Kdo danes takšnim zgodovinarjem in pisunom, četudi dobivajo prestižne nagrade, še verjame? In vendar puščajo v našem narodu zapise, ob katerih se lahko zgražamo in zmajamo z glavo – ti zapisi pa ostajajo in bodo neme priče potvorjene resnice! To se ponavlja in se bo v nedogled. Mi, pohlevni Primorci, pa vse to lepo tiho sprejemamo in kimamo, saj so nas tako naučili, najprej fašisti, potem partizani, danes pa tisti, ki tako ali drugače »znanstveno« te stvari širijo po naši zamejski blatni vasi … Ni kaj – osel ostaja osel, pa naj bo magarac ali ciuco.
Ko razpravljamo o škofu dr. Gregoriju Rožmanu naj bi upoštevali:
- Ni sporno, da je škof dr. Gregorij Rožman želel Slovence odvrniti od brezbožnega komunizma. Prav tako ni sporno, da si je prizadeval, da bi obvaroval slovenski narod nasilja, ki ga je povzročila okupacija med drugo svetovno vojno. Ne smemo mimo dejstva, da je posredoval pri okupatorju za mnoge, ki so se znašli v stiski, neglede na njihovo prepričanje in da je število teh škofovih posredovanj znatno večje od tistih, ki jih poznamo in so bila do sedaj objavljene. Prav tako je malo znano, da je pomagal judom, ko so bežali skozi Ljubljano.Vse to mu je v čast! Mimo tega se ne sme!!!
- Na žalost pa je le treba priznati, da mu ni uspelo že pred drugo svetovno vojno premostiti razdora v katoliškem taboru. (Lahko to tudi ni bilo možno?) Prav tako je, na žalost, napačno(!) presodil(!) način(!), pa tudi uporabljal(!) napačna(!) sredstva(!) v boju proti brezbožnemu komunizmu in to v času, ko se je vsa Evropa, ali celo ves svet, boril proti nacizmu! Ali je bila to samo njegova presoja, ali pa so ga k temu usmerjali njegovi svetovalci, kajti vsak škof ima ob sebi tudi te, to poglavje do sedaj ni razčiščeno! Eno so škofove osebne presoje in odločitve, v katere je on sam trdno prepričan in se zanje odloči. Drugo pa so odločitve, ki jih neki škof sicer sprejme, naredi in tudi zanje odgovarja, vendar do njih pride po nasvetu(!), na zahtevo(!), lahko celo pod pritiskom(!) njegovih najožjih svetovalcev in to lahko celo proti njegovemu osebnemu prepričanju! Take primere iz zgodovine poznamo. Ko bo in če sploh bo, kdaj to poglavje razčiščeno, bo pogled na škofa dr.Gregorija Rožmana bolj jasen, tudi drugačen in gotovo manj obremenilen.
Ob njegovi veličini in ta nesporno ostaja, negleda kaj o njej mislijo »prestižni slovenski zgodovinarji«, tudi tisti, ki na vse kriplje dokazujejo samo škofovo slabo stran in so naj zlili že na hektolitre gnojnice, pa le ponižno in pošteno priznajmo, da je škof dr. Gregorij Rožman naredil tudi veliko dobrega!
