Poredni otroci, dobri starši …
Enkrat letno se srečava na daljši klepet z znanko, ki je profesorica zgodovine srednjega veka na eni od evropskih univerz. Ta klepet je zame prava osvežitev že davno spuhtelega znanja o vseh mogočih stvareh, ki smo se jih učili, obenem pa obujanje spominov na čas davnih šolskih dni. Razmišljal sem, kaj naj ji podarim, da bo lahko prebirala na letalu. Odločil sem se za nekaj novejšega, to je zbornik Fojbe, s podnaslovom Primer psihopatološke recepcije zgodovine. Čez nekaj dni mi telefonira, se za knjigo zahvali in pravi: »Zvedela sem marsikaj novega, vesela sem, da je to izšlo. Bo pa čas pokazal tudi še kakšno drugačno sliko o tem obdobju, kot ga je kazal in ga kaže danes. Mi zgodovinarji smo navajeni, da se v naši stroki stvari s časom dopolnjujejo, kot radi rečemo stvarem, ki jih je čas povozil …« O fojbah vemo, da predstavljajo kraške jame, lepše brezna, v katere so zmetali trupla – ne glede – katera politična stran je to naredila med drugo svetovno vojno in po njej.
Film Srce v breznu, ki obravnava fojbe, sem gledal večkrat. Tako res ne moremo pristopati do problema fojb, pa čeprav sem pozneje slišal, da je pri pisanju scenarija sodeloval tudi neki Slovan (!?), ki menda to problematiko pozna. Prav gotovo tudi lik duhovnika v filmu ni posrečen, s tem se strinja še marsikdo. Ne morem pa mimo intervjuja, ki je v slovenskem časopisu imel naslov: »Poredni otroci, ki jim dobra mati vse odpusti«. Nenavadne so nekatere izjave, ki tudi ne držijo. Naj se zaustavim samo ob eni: Vprašanje: »In čez vse nato leži krščansko usmiljenje, o katerem imate nadvse slabo mnenje, mar ne?« Odgovor: »Da, usmiljenje enostavno izničuje razlike, vse žrtve so med seboj enake, politična vprašanja, ki so bila temelj sporov in vojne, postanejo nepomembna, določitev odgovornih in ugotovitev vzrokov postaneta nemogoči. Cerkev tako z usmiljenjem in odpuščanjem odvzame realno odgovornost in potrebo po predelavi, njeno odpuščanje zvaja ljudi na poredne otroke, ki jim dobra mati vse odpusti. In tako zrel in odgovoren posameznik ni nujen. Isti fenomen zdaj opažamo v zvezi s papeževo ponovo vključitvijo nadškofa Williamsa. Najprej so ga zaradi zanikanja holokavsta izobčili, a vmes mu ni bilo treba ničesar predelati, Cerkev mu je oprostila, njemu pa ni bilo treba spremeniti mnenja … »
S spornim nadškofom Williamsom je nekoliko drugače. Res se je izrazil o holokavstu negativno. Res je tudi, da se v cerkvenih krogih sprašujejo, ali res v Vatikanu o vsem tem niso nič vedeli, je pa zopet res, da je ta sporni škof svojo izjavo preklical, kar zopet ne zagotavlja, da tudi naprej ne bo mislil enako, kot je mislil prej. Končno, kdo komu lahko prepove misliti, tako kot on želi? Cerkveno vodstvo je njegovo početje obsodilo, kot je enako obsodilo početje vseh tistih, ki o tem mislijo enako!
Neprijetno pa se počutim ob tolmačenju pojma odpuščanje v omenjenem intervjuju: Primer: » Petletni fantek je leta 1934 očetu prinesel v vinograd malico. Vsedla sta se med brajde in med malcanjem je sinku pripovedoval pravljico o Rdeči kapici. Tedaj pride po vinogradu sosed. Očeta pozdravi, izmenjata nekaj besedi, nato iz žepa potegne revolver in vpričo otroka očeta ustreli, zatem pa počasi, kot je prišel, odide. Otrok se strese, plane na krvavečega očeta, ga trese, vpije, joka in steče domov. Ta fantek je odrastel in velikokrat sta se do pred dveh let, ko je sosed umrl, srečevala, se pogovarjala in za čudo – bila sta celo prijatelja. Večina vasi je ta dogodek poznala pa tudi vedela, da sta se sin in ta gospod o tem tragičnem dogodku tudi pošteno pogovorila. Sin pa je javno povedal: »Jaz sem mu vse odpustil. Zmogel pa sem to, ker sem veren!« Ob tem primeru se velikokrat zamislim, resno pa se zamislim ob gornji izjavi, ki jo je dala univerzitena profesorica.
Kaj vse so v Cerkvi učili in kaj je nauk Cerkve o tem bi nekdo, ki o Cerkvi govori ali piše, moral vedeti razen če načrtno, Cerkev blati! Velikokrat, tako je tudi v gornjem intervjuju, sta zamešana pojma odpuščanje in pozabljenje. Vernik bo odpustil krivico, čeprav je velikokrat ne bo mogel pozabiti. Realne odgovornosti za neko dejanje pa Cerkev ne odvzame, ampak odgovornost ostane pri tistem, ki je dejanje zavestno in odgovorno naredil. Čisto nekaj drugega za vernika pa je sprava vesti pred Bogom. Cerkev ima celo zakrament sparave. Tisti, ki ni veren, na žalost tega ne more dojeti, saj so mu te stvari tuje. Zato bi bilo zelo dobro, da bi se tudi o veri in Cerkvi že enkrat začeli pogovarjati strokovno – profesionalno – tako, kot se za univerzitno izobražene spodobi.
