S Titom in po njem. »Živeli smo toliko le pod plahto resnice.«

Dogaja se, da se še vedno dobijo tudi v našem ljubem zamejstvu, in to med takšnimi, od katerih najmanj pričakuješ, ki še vedno mislijo, da je v Sloveniji mogoče sedanje  stanje, pa naj bo to politično, ekonomsko in tudi versko, zaobrniti nazaj na stanje, kakšno je bilo nekoč. Ne zavedajo se, da so v veliki zmoti!
Ljudje se moremo, hote ali ne hote, sprijazniti tudi s posledicami našega izvora. Ta je lahko »tlakovan« s takšnimi ali drugačnimi krivicami, je pa lahko tudi »postlan« s takšnimi ali drugačnimi privilegiji. Če je nekdo tako ali drugače obremenjen, s kakimi  krivicami, nosi v sebi tudi psihološke posledice, ki ga nujno spremljajo, naj se jih zaveda, ali ne.
Če pa je bil nekdo tako ali drugače obdarjen s privilegiji, ga lahko doleti podobna usoda. Ko mu ti privilegiji obrnejo hrbet, malo jih je takih, ki jih uživajo vse življenje, to velja za marsikoga tudi tu v našem ljubem zamejstvu,  potem sta si oba podobna. Zdrknila sta na ledu in pristala na nagi zadnjici, pa neglede, kaj bodo ljudje rekli, ali kaj si sploh onadva mislita! Od tu dalje je realnost za oba enaka, neusmiljena, trda in kruta.
V Ljubljani so zopet začeli pogrevati staro temo o Titovi ulici. Na našem ljubem Sabotinu se občasno zbira  skupinica ob »pomandranem« napisu »Naš Tito« in zapojejo: »Druže Tito, mi ti se kunemo…«  V lepo urejeni knjižnici  preplašena knjižničarka ne ve, kako bi se vedla, če jo slučajno vprašate: »Gospa, kje pa je tista Jakčeva grafika, ki je imela Titov podpis in je leta in leta krasila to sobo?« Nekdo mi je rekel, da so jo najprej obesli v hodnik pred stranišče, ki ga uporabljajo uslužbenci, potem pa so jo deponirali v shrambo, kjer imajo pribor za kuhanje kave. (Živa groza in ubogi moj ljubi Jakac!)  V knjižnici mojega znanca, ki ga je Titov režim krepko garbal, je kljub vsemu ostala na častnem mestu knjiga s fotografijami Titovih portretov z maršalovim podpisom, ki mu jo je poklonil znani slovenski slikar! Kljub vsemu je znancu ta  knjiga dragocena in jo tudi rad pokaže obiskovalcem, če slučajno nanese pogovro na to.
Ena od slovenskih strank v Sloveniji je ob predlogu za  poimenovanja Titove ulice v Ljubljani   zapisala: »S priznanjem enemu največjih zločincev dvajsetega stoletja bi na svojstven način proslavili kulturo smrti in zatiranja, ki jo pooseblja Josip Broz Tito.«
Ob vsem tem se vidi, da so nekateri v našem ljuben narodu začeli s Titom, da bi obudili Tita! Postavlja se ponovno vprašanje: »Ali ni že enkrat napočil čas, da se neha lagati, živeti na lažeh, z lažmi in ob laži? Kaj vse so nas učili, čeprav je vsaj včasih nekje ob robu vsega tistega priblisknil drugačen žarek, ki pa se je izgubil v kričeči večini. Spomnim se sina znanega češkega pisatelja, ki mi je ob obisku leta 1968 rekel: »Živeli smo toliko let pod plahto resnice!« Ta nesrečna plahta resnice ne pesti samo našo slovensko zgdovino, ampak se še vedno ponavlja in kot izgleda se bo še, tudi v naši stvarnosti…
Pozabljamo pa, da se ni mogoče več vrniti na stare pozicije. Prihodnost je vedno pripadala tistemu, ki je znal pravočasno odskočiti iz prastare, zguljene in izrabljene dialektične krožnice. Ta modrost velja za vse, neglede na to, po kateri strani pluje njihova barka.