V tej knjigi ni važna veroidostojnost, ampak točnost vloge.
Dan Brown je leta 2004 izdal knjigo z naslovom Da Vincijeva šifra. Postala je uspešnica, ki jo v zgodovini v takšen obsegu skoraj ne poznamo. Film, ki so ga po njej posneli še vedno polni kinodvorane.
Zastavlja se vprašanje: »Kaj je tisto, kar v današnjem času daje tej knjigi in temu filmu takšno popularnost?« Tematika v knjigi obravnava zgodovino in je nekakšen zgodovinski roman. Način pisanja je zelo zanimiv, tako da bralca pritegne, še zlasti tistega, ki ni vešč zgodovine in ni poučen o veri in Cerkvi. V njej mrgoli zgodovinskih netočnosti, enako v zveti s Cervijo in vero. Kdor vse to vsaj malo pozna, takoj ugotovi, da je pisatelj razgrnil pred bralca celo paleto netočnosti. Prav zato je knjiga bila deležna veliko kritik, še zlasti v akademskih krogih kot tudi med poznavalci vere, Cerkve in med zgodovinarji.
Ob vsem tem plazu kritik pa se je dogodilo nekaj, kar bi običajen trezen bralec nikoli ne pričakoval. Namesto da bi ti posegi odvrnili zanimanje od knjige, je ta knjiga postala prav na račun vseh teh strokovnih kritik privlačna.
Skrivnost romana Da Vincijeva šifra je v tem, da se je Jezus poročil z Marijo Magdaleno. Obstajala naj bi skivnostna šifra, po kateri naj bi se to sporočilo posredovalo naprej po peščici ljudi. Imela naj bi otroka z imenom Sara in njen rod naj bi se ohranil do današnjega dne. (Kraljevska krvna linija se ni pretrgala!) Več kot dovolj vabljive snovi za današnjega človeka, ki komaj čaka, da izve nekaj pikantnega … Tako se pred nas v knjigi razplete zanimiva zgodba iz prve Cerkve v vlogi Marije Magdalene.
Če odmislimo točnost, verodostojnost ali netočnost omenjene zgodbe v tem romanu, spoznamo nekaj, česar se niti ne zavedamo. V tej knjigi ne gre za verodostojnost njene vsebine, ampak za točnost vloge. Ta je tokrat odličen pokazatelj, kaj ljudje danes iščejo. Pred bralca so razgrnjene stvari, ki bi se v toku zgodovine lahko dogodile. Ali so resnične ali ne, to je za bralca postranska stvar, ker je prav brez te ugotovitve vsebina knjige dovolj privlačna in zanimiva.
Knjigo Da Vincijeva šifra bralec doživi kot osebno osvoboditev svoje domišljije, ki se lahko še dalje zaustavlja ob najrazličnejših možnostih in fantazijskih ugotovitvah. Čeprav teh v knjigi ni, se lahko podzavestno spletle v bralčevi domišljiji in ga osvojijo. Tako je tokrat bralčev um ujet v neki »prisilni jopič« fantazije z vsiljenimi stališči in celo dogmami, kar v današnjem času imenujemo postmodernizem. Ob vsem tem je zelo važna ugotovitev, da je Da Vincijeva šifra tipičen primer, ki jasno pokaže, kako je tak način razmišljanja danes zelo razširjen in je tudi eno od znamenj sodobnega časa. Prav na takšna znamenja sobodnega časa, pa smo vse premalo pozorni. Ob tej knjigi je enkratna priložnost za starše in vse, ki so danes vzgojitelji, da so pri mlajših budni na njihov način razmišljanja, ki je danes vsesplošen, je pa zelo velikokrat napačen.
