Vsi verujoči imajo isti cilj.
Če kdaj, je zlasti v današnjem času važno, da si vsi verni prizadevamo za dialog med različnimi verstvi. Vsi vemo, da so med najrazličnejšimi verstvi velike razlike, ki so nastale v toku zgodovine. V nekaterih deželah, kjer se prepletata dve ali več različnih religij, je bilo vedno medsebojno sodelovanje, pa tudi nasprotovanj ni manjkalo. Danes se vse bolj poudarja, da če želimo imeti dobre medverske odnose, se moramo med seboj najprej dobro poznati. V ospredju je poznavanje religije drugega, kar vsakega, ki se za verski dialog zanima, prisili, da se najpej (!) poglobi tudi v svojo vero. Ob vsem tem pa igrata pomembno vlogo izobrazba in naš osebni razumski pogled na vero samo. Ljudje se lahko razlikujemo po verskem prepričanju, kar nas lahko ločuje, ne ločuje pa nas razum, ki nam pomaga vero tudi razumeti. Prihodnost sveta se ne oblikuje v cerkvah, mošejah, sinagogah, templjih ali drugih molitvenih prostorih, ampak predvsem v vzgoji, to je najprej doma in po šolah. Ob tem pa ne mislimo, da so vsa verstva enaka in tudi enakovredna ampak da imajo vsi verni kot tudi neverni, enako dostojanstvo in enako vrednost. Tega pa ne smemo prezreti! V središču vsakega dialoga je bil in mora biti ČLOVEK! To velja še zlasti pri verskem dialodu.
Medverski dialog je in vedno bo pomemben. Najprej se ta lahko razvija na socialnem področju, kjer si dve ali več verstev išče zavezujoči sistem vrednot. Vse vere težijo k isti gori prve resničnosti. Tu je vsaka religija doživela enost z Enim, čeprav ga različno imenujejo ali celo pojmujejo. Prav tu se bodo nekega dne vse religije srečale. Kdaj bo to, ne ve nihče. O tem Enem bodo še vedno različno govorili, v skladu s svojo kulturo, predstavami pa tudi religioznimi podobami, ki so vsaki religiji lastne. Izhodišča so najrazličnejša za razumevanje Enega! Zato si pogostoma skušamo razložiti na razumski način, kaj je to Eno. Prišel bo trenutek, ko bo prevladalo spoznanje, da imajo vsi verujoči isti cilj, od katerega jih je velikokrat ločil samo neki zid, ki je bil zgodovinsko, politično, pa tudi človeško pogojen.
Prav zato bi pri nas kristjanih morali mistika in duhovnost dobiti večji poudarek pri izobrazbi in oblikovanju bodočega kristajana. S tem bi tisti kristjani, ki so dojemljivi za duhovnost, našli svoj dom v Cerkvi, ki ga danes velikokrat ne čutijo. Na to nas opozarjajo zlasti raziskave, da danes marsikateri vernik, ko zaide v duhovno krizo, običajno ne išče več pastoralne pomoči pri duhovniku, ampak se zateče k psihologu, psihoterapevtu, zdravniku, ali celo k zdravilcu. Obstaja raziskava, ki ugoravlja, da se samo 20 % vernikov v kritičnem trenutku zateče k duhovniku. Iz tega podatka se lahko sklepa, da jih v teh zadevah 80 % verujočih ne zaupa več Cerkvi. Gotovo so takšne ugotovitve pomembne, še zlasti, ko gre za bodoče vernike, ki se šele versko oblikujejo.
Zakaj se danes ljudje – verniki – zatekajo vsepovsod, le k duhovniku ne? Ali ga preveč, ali premalo poznajo, ali so zgubili zaupanje vanj, ker jih ni prepričal s svojo istovetnostjo … K tistemu, na katerega se lahko zanesejo, bodo skoraj gotovo šli. Ker pa je danes moda vse drugo, kot stari dekalog in je široka, lagodna pot (samo)rešitve veliko bolj vabljiva, kot ozka in zahtevna Jezusova steza, se pač odločijo za prvo. Mnogi teh strokovnjakov, še zlasti »mazačev« vseh vrst, ljudje osebno ne poznajo, zato jim lažje zaupajo svoje tegobe – ali pa se podzavestno zavedajo, da ti od njih ne bodo terjali odpiranja najbolj skrite kamrice njihove notranjosti, kamor prodorno duhovnikovo oko lahko mimogrede poškili, ali bolje vidi, kje je njegov izvirni greh. Za vero velja še vedno: »Če hočeš, da bo zagorela, moraš sam goreti! In ker danes ni prida ognjev, se tudi malo polen vname! Osamljeno poleno, ki se je zavalilo s kupa nekaj časa tli, nato pa ugasne!«
