D – Day. Opomin normandijskih poljan

Invazija na Normandijo je ostala zapisan v zgodovini druge svetovne vojne. V kolikro ste spremljali televizijske, pa tudi radijske programe v petek 6. junija na francoskem ali angleškem jeziku, ste gotovo o tem zanimivem  »Dan D« izvedeli mardikaj. Pred 65. leti je v noči iz 5. na 6. junij 1944 vrhovni poveljnik ameriških sil v Evropi general Dwight Einsehower nagovoril vojake z zgodovinskimi besedami: »Oči sveta so uprte v vas … in končal: mi ne sprejemamo nič drugega, kot popolno zmago!« Govor so posneli na magnetofon in smo ga te dni lahko ponovno poslušali, saj so ga velikokrat zavrteli. Vojna enciklopedija je imela do leta 2008 vsaj 18 zajetnih knjig, ki opisujejo te dogodke, z zelo zanimivimi fotografijami, rizbami in zemljevidi. Ob 65. obletnici pa jih je izšlo še nekaj, ki so jih napisali še živeči vojaki, pa tudi njihovi otroci, ali celo vnuki.
Ustavil sem se pri znancu, ki prevaja iz angleščine v italijanščino že deseto knjigo  o iskrcavanju zaveznikov v Normandiji pred 65. leti. Ali o tako imenovanem  »Dnevu – D ali D-Day«. Knjige so bogato ilustrirane, opremljene z zemljevidi,  z angleškim načinom posredovanja dogodkov in kritično osvetljenimi tudi angleškimi vojaškimi spodrsljaji. Posebno bogastvo te zbirke je jezik, ki ga krasi vojaško izrazoslovje, vendar podano na zelo poljuden in razumljiv način, s komentarji, da tako postanejo knjige privlačne najširšemu krogu bralcev, pa tudi zato, da se lepo prevajajo v druge jezike.
Ob tem dogodku se mi je pogled ustavil na pariškem Le Mond-u, od 6. junija, ki je prinašal komentar na govor, ki ga je pred leti ob enaki slovesnosti imel kardinal Joseph Ratzinger (sedanji papež Benedikt XIV) v ekumenskem bogoslužju v katedrali v Bayeuxu. Kardinal se je najprej dotaknil pokojnih, neglede na to, na kateri strani so bili in povdaril. »Cerkev velikokrat govori o večnem življenju. Tudi mi sami naj bi se večkrat zavedali svoje poklicanosti v večno življenje in živeli tako, da bi lahko z našim sedanjim življenjem stopili pred Božje obličje, ki ga (upajmo) uživajo vsi, ki se jih danes spominjamo.« Nekateri radi Cerkvi očitajo beg iz sedanjega sveta, češ, da Cerkev živi v nekem sanjskem svetu, ki ni v tem svetu. Kardinal pravi: » Kdor živi svoje življenje v osebni odgovornosti za večno življenje, daje svojemu tuzemskemu življenju večno težo … Tudi normandijske poljane opominjajo nas žive(!), naj ne pozabimo na smrt in pravilno živimo pred obličjem večnosti.« Ko se je kardinal Ratzinger tedaj dotaknil problema sprave je dejal: «Proces sprave po drugi svetovni vojni prihaja iz krščanskega duha. Ta proces dokazuje, da samo sprava ustvarja mir na svetu in da nobeno nasilje ne more ozdravljati. Človeka lahko ozdravi samo pravičnost. Prav pravičnost mora biti merilo pri vsakem političnem ravnanju v sodobnih sporih, neglede na to kje so».
Kardinal Ratzinger je tedaj ob tej priložnosti imel več govorov. Zelo odmevno je bilo tedaj tudi njegovo predavanje v Caenu, ko je v jedru predavanja omenil terorizem, strah sodobne družbe. Povdaril je: »Terorizem je postal neka nova svetovna vojna. To je vojna brez jasno začrtanih front. Izbruhne lahko kjerkoli na svetu, saj ne pozna razlike med (kombatami) vojaki in civilisti. Boj proti terorizmu mora imeti samo en namen; paziti je treba  na vzroke terorizma. Če je vzrok terorizma krivica, prizadevajmo si, da to krivico odstranimo. Kajti noben terorizma ni mogoče premagati z nasiljem!« Zanimiva je bila tudi kardinalova izjava, da je kot Nemec  boj zaveznikov proti Hitlerju jasno označil kot »pravično vojno«, obenem pripomnil; da je sprava med nekdanjimi sovražnimi državami druge svetovne vojne zgled za rešitev napetosti in sporov med marsikaterim sedanjim evropskim narodom. Takoimenovana »Operacija Overlord« se je začela že že junija 1943, ko so ZDA začele prevažati v Veliko Britanijo vojake in opremo. Ta je postala pravo vojaško oporišče, saj je tam bilo nad 3,5 milijonov tujih vojakov z 1.200 bojnimi ladjami, 1.600 transportnih ladij, 4.000 hitrih čolnov in nad 11.000 letal. V teh četah so bili poleg Američanov in Angležev še Kanadčani, Avstralci, Nizozemci, Belgijci, Norvežani, Poljaki in tudi Čehi. Naj še dodamo, da je Dan –D med zavezniki zahteval nad 10.000 žrtev. Enako pa jih je padlo tudi na nemški strani. Vendar, ne smemo pozabiti, da je to bil samo manjši del žrtev, da so lahko zavezniki osvobodili Normandijo. Po treh mesecih je padlo nad 215.000 zavezniških vojakov. ( Tudi nemških žrtev ni bilo manj!). K tem pa moramo prišteti še nad 19.000 francoskih civilistov, ki so bili tudi žrtve te operacija. Tako lahko zaključimo, da je ta zgodovinska zmaga res prepojena s krvjo in trpljenjem.