Diplomatski spodrsljaj

Ugledni dami sem pred nekaj meseci v pogovoru mimogrede rekel: »Poglejte, kot kulturni ataše vaše države in seveda tudi vašega naroda in vaše literature ne naredite nič, da bi pri prevodih napisali v te knjige vsaj kratek komentar ali pa spremno besedo, kot se je običajno delalo.« Ni mi odgovorila, samo pogledala me je in pogovor zasukala na drugo temo.
Kmalu zatem me je poiskala in mi izročila vabilo za sprejem, ob nastopu službe novega veleposlanika. Povedal sem ji, da me ne bo, ker mi ne ležijo takšna srečanja, pa tudi bi se ne počutil dobro v takšni družbi. Ona pa: »Po vas pride naš avto in seveda nekdo, ki vas bo spremljal, da se ne bi slučajno izgubili!«  Prepričan sem bil, da je to šala, zato tega tudi nisem jemal resno. Nekaj ur pred tem dogodkom zazvoni telefon. Sporočijo mi, da je avto na poti. Ni mi preostalo drugega kot ugrizniti še v to kislo jabolko. Vdal sem se in pripravil, bo pač kar bo …
Po uradnem – protokolarnem delu in po krajšem kulturnem programu se je razvil družabni del srečanja. Odkrito povedano, komaj sem čakal, kdaj bom lahko odšel, čeprav sem se prijetno počutil. Šofer, ki me je pripeljal, je še prej odpeljal nekoga drugega in v tem času se je čisto slučajno razvil pogovor z gospodom, ki je zelo dobro poznal naš narod in naše razmere. Mimogrede mi reče: »Vi Slovenci nimate diplomatske tradicije, kje so vzroki?« Skušal sem mu zelo preprosto povedati, da pač kot narod imamo svojo zgodovino in seveda kulturo, lastno državo, razen Karantanije, ta pa tako ni imela diplomatov v današnji obliki, smo dobili šele s sedanjo. Bili pa so Slovenci v najrazličnejših diplomatskih službah in, kot se je govorilo ali se govori, so bili tudi uspešni diplomati!« »To mi je bilo poznano, preden sem prišel sem,« je nadaljeval. »Velikokrat pa ne razumem vaših diplomatskih pogledov. Poglejte, meni redno, preden pridem v pisarno, prevedejo vse važnejše članke iz vašega dnevnega časopisja in važnejših revij. Ni mi jasno, kako lahko nekdanji jugoslovanski diplomat izjavi o razpadu Jugoslavije, da je bil glavni razlog za razpad Jugoslavije prihod na oblast Miloševič in njegova centralistična politika, ki je skušala odvzeti suverenost posameznim republikam. Potem pa še isti diplomat dodaja, da nobene miljarde Evrope ne bi rešile Jugoslavije, saj je bilo že prepozno, saj so se povsod že močno uveljavili nacionalizmi. Takšno izjavo lahko da samo politik, ki je bil zaverovan v jugoslovanski socialistični komunizem, ne pa diplomat. Ves svet ve, da je bil Miloševič samo grobar Jugoslavije, pogrebno podjetje pa je bil celotni ustroj te države in to od njenega nastanka do njenega razsula s Titom na čelu!« Na mojo srečo je prišel šofer in preprečil nadaljnji razgovor, čeprav me je sogovornik povabil, da bi ga ob priliki nadaljevala. Sam pa si ga ne bi želel nikoli več.
Ideja vsake suverene države je bila in tudi bo, kako naj oblikuje družbo suverenih ljudi, sem spadajo tudi diplomati, ki vedo, kako deluje beseda, kaj je zakon, vedo pa tudi, kaj je prav in kaj narobe. Za temi besedami se skriva vsa modrost razpada Titove Jugoslavije, pa seveda tudi slovenske diplomacije.