Poslušal sem predavanje, v katerem se je avtor trudil pojasniti, zakaj gre toliko zakonov narazen. Navajal je razlčične vzroke. Mislim pa, da je najvažnejši: »Vse preveč je zaročencev, ki si željo sozaročenca po svojem okusu in po svojih merilih, ne pa takšnega, kakršen je!« Takšna ugotovitev velja tudi za druga področja našega življenja.Vedno bolj se kaže, da si ljudje za življenje ustvarjajo svoja merila, ki temeljijo najprej na lastni koristi in šele potem pridejo na vrsto bližnji.
Podobno je tudi pri veri. Vedno več je »vernikov«, ki so si ustvarili osebno vero po lastnih merilih in lastni koristi. Tako so Boga »porabili« za dosego svojih lastnih in tudi samovoljnih ciljev. Ob tem pa se takšen tip vernika ujame v neljubo zanko: »Človek tako postane uničevalec svoje lastne človečnosti in istočasno zasužnjen s stvarmi, ki jih uporablja«. Ta človekova zabloda pa ne velja samo za predstavo o Bogu. Velikokrat velja tudi za našo predstavo o Cerkvi, duhovnikih in o vsem, ki je kakorkoli povezano z Bogom. Napačna lastna merila človeka večkrat zavedejo, da ni sposoben več pravilno oceniti ali preseoditi tega ali onega dejanja. Tako z lahkoto nasede medijsko-reklamnim trikom in seveda tudi medijski miselnosti, ki danes vse preveč kroji mnenje, pa tudi psiho sodobnega človeka – razumljivo tudi vernega.
Iz tega, na videz brezizhodnega položaja nas pelje Božja beseda, če ji prisluhnemo. Janez nam v evangeliju takole nagovori: »Boga ni nikoli nihče videl. Edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On je povedal« (Jn 1,18). Tako je Bog pečat in odgovor na naše iskanje resnice. On nam da razsodnost, do našega pravega spoznanja. Ker pa je Božje gledanje velikokrat drugačno od naših življenjskih meril, se nam zdi trdo in namesto da bi se ga oklenili, se raje izognemo in pademo pod vpliv konkretnih meril in želja, ki so na videz tudi koristnejša. Tako se bomo še naprej vrteli v začaranem življenjskem krogu in namesto da bi iskali pomoč in rešitev pri Bogu, bomo to iskali v navideznem begu od resničnosti in se utapljali v močvirju osebne samozadostnosti, ta pa ima za posledico kratkotrajno korist in kratkotrajno srečo.
