VILUJU STEGUJU V SPOMIN
Na Premu pri Ilirski Bistrici je bila v petek 28. avgusta spominska slovesnost ob 20. obletnici smrti duhovnika in pesnika VILIJA STEGUJA.
Stegu se je rodil na Premu 29. novembra 1943. Po gimanziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 in 13. julija pel novo mašo na Premu. Služboval je kot kaplan v Desklah in Solkanu, nato je bil župnik na Vojskem nad Idrijo. Zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989 in je pokopan na rodnem Premu.
Stegu se je poleg dušnopastirskega dela še veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000 do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: Prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovoma: Ko bom v zemlji ležal. (Quando giacero’ sottoterra…) Pripravil jo je duhovnik Ambrož Kodelja na Doberdobu. Druga pesniška zbirka ima naslov Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani. Uredil jo je prof. Peter Kovačič.
Čeprav je Vili zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Prevajal in napisal je vrsto esejev o tedaj v Sloveniji skoraj neznanih avtorjih, kot so; Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamu, Leon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounier in drugi. Ob poglabljanju v duhovni svet teh mislecev je tudi sam duhovno zorel in omahnil sredi dela 26. septembra 1989 na počitnicah doma.
V svoji poeziji je Vili Stegu izpovedal tragično zavest sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoksi vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti. To je izpovedal tudi v pesmi Moja pot. Takole pravi:
Moja pot je samotna,
z robidovjem zarastla.
Nihče ne doume,
da po ukazu krvi
po njej se vračam
pokoja iskat vse dni
med praprot in brinje.
Tam,
na kraju poti
sam mesecu nazdravljam
z golimi dlanmi.
Spominsko slovesnost na rodnem Premu smo začeli z mašo. Vodil jo je p. dr. Edi Kovač, somaševali pa so še trije duhovniki. Izredno veliko ljudi, še zlasti znancev in prijateljev, je napolnilo prostrano premsko cerkev. Po maši je sledil izbran kulturni program, ki ga je pripravila pesnikova sestra gospa Anka Vičič, ki živi v Parizu. Z umirjeno glasbo, doživetim branjem njegovih pesmi in obujanjem spominov sošolcev smo dostojno počastili njegov spomin. Z molitvijo na grobu in druženjem na župnijskem dvorišču po njej smo se pozneje razšli z zavestjo, da mu vsi, ki smo Vilija poznali dolgujemo hvaležnost za neprecenljivo duhovno zapuščino. V spomin na to srečanje smo prejeli spominsko podobico z njegovim motom iz pesmi Plamen, ki se glasi:
S Kamnom se zraščam
v ognjeni jezik molitve,
pričakujoč sodbo
Njegove ljubezni.
