Industrijska prostitucija
Malokdaj, vsaj v našem slovenskem tisku, zasledimo pojem industrijska prostitucija. Na prvi pogled bi pomislili, da gre tu za kakšne industrijske proizvode, v resnici pa ta pojem označuje trgovino s “človeškim blagom” ali trgovino z ljudmi. “Trgovina z ženskami, pa tudi moèkimi v prostituciji in v drugih vejah seksualne industrije predstavlja največji delež trgovine z ljudmi v sedanji in zahodni Evropi.” Takšno novico smo lahko slišali pri oddaji o novoletni bilanci Evrope na televiziji. Ob takšni izjavi pa moramo biti pazljivi, kajti ni vsaka ženska, ki dela v seksualni industriji, žrtev trgovine z ljudmi. Statistike, ki so jih izvedle nekatere kriminalistične ustanove dokazujejo, da se kar veliko število regularnih kot tudi neregularnih migrantk odloči, da se bo prostovoljno predajala prostituciji ali delala na drugih področjih seksualne industrije. Zato te ženske ne moremo označiti za žrtve, ker če jih imenujemo žrtve, kršimo njihove osebne pravice do samoodločanja!
Prav napačne odločitve ali tudi pomanjkanje poznanja seksualne industrije pa velikokrat te ženske privedejo do izgube osebne kontrole in tako padejo v stroj trgovanja z ljudmi. Odločile so se prostovoljno, ker pa niso dovolj poznale okoliščin, so kmalu padle v prisilna razmerja. Pri trgovanju z ljudmi so bili vedno uporabljani prisila, prevara pa tudi razna zavajanja. Mehanizem, ki takšne žrtve potegne iz proste volje v prisilo, pa je sila preprost. Začne se z obljubami, nadaljuje z odvzemom dokumentov, sledijo grožnje in končno takšna oseba postane novodobni suženj seksualne industrije.
Če se spomnimo na Kanta, potem tu velja njegovo sporočilo, da je človek cilj in nikoli sredstvo, saj je trgovina z ženskami izredno donosen posel, ki se vedno bolj bohoti po Evropi predvsem zato, ker kljub dobri in vsklajeni evropski zakonodaji, se ti primeri običajno obravnavajo, kot kriminalna dejanja, manj pa kot socialna nuja.
Podobno se dogaja pri moških. V zvezi z njimi običajno ne gre za seksualno industrijo, pač pa za poceni delovno silo. Obstajajo registrirana podjetja, ki ponujajo delavce vseh poklicev, od nekvalificiranih pa do tistih z univerzitetno izobrazbo. Takšno kvazipodjetje vam zjutraj pripelje delavce in zvečer odpelje. Dovolj je, da zavrtite telefon, poveste, kaj želite, se mimogrede domenite za ceno in posel je opravljen. Če pa začnete brskati po ozadju takšnih firm, pa pridete do zastrašujočih spoznanj. Ne samo, da glavnina teh ljudi živi v nemogočih razmerah, to je tako in tako znano, prav tako nihče ne razpravlja, kaj je z njihovo prehrano, še več, koliko ti delavci dejansko zaslužijo. Na dan je pricurljal podatek, da nekomu plačujejo za delo, ki ga opravlja, 5 evrov na uro. Oseba – podjetnik, ki mu je to delo priskrbel, pa zahteva od vsake ure 1,5 evra. Torej delavcu ostane slabe 3,5 evra za eno uro dela, in to brez socialnega zavarovanja, saj dela “na črno”. Kolikšen dohodek imajo ti podjetniki od teh delavcev, si ni težko predstavljati. Tudi tu je zakonodaja v posameznih zahodnoevropskih državah zatajila.
Ne smemo mimo trgovine z otroki in kar je še huje, trgovino s človeškimi organi. To so posebna poglavja, ki so naravnost zastrašujoča, v kolikor se jih zavedamo.
Potrošniška kultura, ki dnevno ustvarja nove potrebe, da bi tržila vedno nove proizvode in da bi ti proizvodi prinašali nove dohodke, je vse bolj živa v mladih ljudeh. Namesto ljubezni do sebe, da bi z delom svojih rok ali učenjem dosegali čim več, tako pri mladih ljudeh velikokrat nastopi popredmetenje samih sebe. Ne obnašajo se več tako, da bi spoznavali svoje sposobnosti in tudi svoje napake, ampak kako bi najlažje in najhitreje prišli do zaslužka ali imetja brez velikega napora, ob tem pa tako sami sebe naredijo za objekt. Svoje naredi ob tem tudi medijska reklama.
