Nihče ne govori jezika na splošno, ampak določen jezik
Po novem letu so v Riminiju na nekem posvetovanju razpravljali o etiki in bioetiki. Neformalno so se na privatnem posvetu zbrali predavatelji, ki se na tem področju poklicno ukvarjajo. O tem ne bi vedel nič, če ne bi prav po tem srečanju dobil obisk. Prišli sta dve dami. Prvo že veliko let poznam in je zdravnica, drugo pa sem videl prvič. Bila je Angležinja iz Walesa. Med pogovorom me zdravnica takole ošvrkne: “Ti! Vidva” (in pokaže na Angležinjo) “sta pa v istem “fohu”!” Kar po naše pomeni, da opravljava enak poklic. Prepričan sem bil, da je katehistinja in sem ji tudi čestital. V nadaljevanju pogovora pa sem doživel hladen tuš, ko sem izvedel, da je gospa iz Anglije doktorirala iz bioetike in je profesor na medicinski fakulteti za etiko. Da pa je bila moja zadrega še večja, je tudi anglikanska duhovnica. Tako sem končno razumel, zakaj imava isti “foh”. Oba lahko zbirava vernike, jim razlagava božjo besedo, oba lahko opravljava kar nekaj skupnih opravil. Oba sprejemava Sveto pismo, imava do “svojih vernikov” enako odgovornost, oba oznanjava vero v istega Boga, oba darujeva evharistijo, pa vendar – ne moreva skupaj somaševati, še več, naši verniki ne morejo k obhajilu, ki ga ona deli, njihovi – anglikanci – pa ne k našemu … Tako sva oba ujeta v nekakšen začarani krog. Ne jaz in ne gospa anglikanka nimava opravka z religijo na splošno, ampak s posamezno religioznostjo, čeprav oznanjava istega Boga. To je nekako tako, kot je pri jeziku. Nihče ne govori jezika na splošno, ampak vsi vedno in redno govorimo določen jezik, ki je na žalost razumljiv samo določenim ljudem. Vsak jezik je odraz določene kulture, zato poznamo tudi kulturo jezika. Tudi verska raznolikost je sestavni del religije. Tu vidimo, kako je bilo nemodro, da so v določenem zgodovinskem obdobju poudarjali, da ima religija samo eno in edino izrazno obliko. Religijska resnica je sestavljena iz raznih oblik vere. Te pa so izšle iz človekove zgodovine in kulture in se velikokrat med seboj dopolnjujejo, čeprav so nastajale v povsem drugačnih kulturnih pa tudi političnih okoljih.
V novejšem času v medverski odnos vse bolj prihaja v ospredje prijaznost, sposobnost vživljanja ali celo versko gostoljubje. Vsi ti pojmi so znatno bolj človeški in bližji sodobnemu človeku, ki je v veliki meri iskalec Resnice, pa ne glede na pripadnost določeni veroizpovedi.
Naš tokratni razgovor se je nanašal na področje etike in religije. Prav na področju etike se pojavljajo poskusi, kako bi skupaj predstavniki različnih Cerkva, na enakopraven način reševali podobne etične probleme. Čeprav zopet priznavajo, da je to velikokrat zelo zapleteno področje. Številna nesoglasja na področju etike, še zlasti tam, kjer je v zgodovini prihajalo do medsebojnih verskih spopadov, izhajajo iz zmotne predstave o tem, da že vnaprej obsojamo posege, ker vemo, kaj govornik hoče, ko zastopa določena stališča, od katerih po njegovem ni odstopanja, ni pa rečeno, da so prav ta stališča vsem skupna. V zadnjem letu pri teh srečanjih prihajajo v ospredje podobni problemi, kot so: Delo otrok. Ali je to upravičeno? Nekateri so proti, drugi trdijo obratno, češ edino tako v določenem okolju lahko otroka odvrnemo od kriminala, da ga zaposlimo. Dva nasprotujoča si pogleda! Čeprav ta problem ni tako preprost; eno je delo otrok, drugo pa je suženjsko izkoriščanje otrok. Drugi, zelo pogosti primeri razprav so umetne oploditve. Tu se pogledi zelo razhajajo. Čeprav tu prednjači skupni pogled pomoč pri oploditvi. Obstaja pa tudi druga pot do otroka, brez obveznosti in truda do sožitja med staršema, ali brez upoštevanja dejanjskih otrokovih potreb, saj tako ostane otrok predmet svojega roditelja. Če mu otrok ne ustreza, ga lahko odslovi… Veliko nesoglasij je tudi glede evtanazije, še zlasti pri tistih, ki v testamentu zapišejo, da v kolikor pri njih zapazijo neozdravljivo bolezen naj jih evtanazirajo. V vseh primerih gre za iste vsebine in iste vrednote. Zato so prav takšne domneve krive, ko otežujejo smisel plodnega medverskega pogovora, in nas še preden se ta pogovor začne, pustijo vsakega na svojem bregu. Nova odkritja kot tudi nova spoznanja bodo sčasoma zbližala oba bregova. Še prej pa bodo tisti, ki so na levi, in oni, ki so na desni, morali marsikaj pozabiti, kar je bilo v zgodovini zgrešeno, saj gre tu predvsem za pošten in moralen odnos do ljudi in stvari, pa tudi za izkoriščanje znanstvenih dogajanj v sebične namene, bogatih na račun revnih…
