Čisto slučajno sem v mestu srečal nekdanjo sošolko, ki živi na drugem koncu države. Ko me je zagledala je takoj vzkliknila: “Vzela sem si čas in prišla nazaj v to mesto, kjer je tekla moja mladost. Hodim po ulicah in obujam spomine. Nekaj pa sem zapazila, kar v moji mladosti ni bilo. Ko smo opravili kakšen težji izpit, ali nam je kakšna šolska naloga šla bolje, kot smo mislili, smo se šli v cerkev zahvalit. Veš kam gredo danes mladi ob takšni priliki? Ne, kam? Jo vprašam; žurat in se napijejo … “.
Pred kratkim me je presenetila izpoved mlade družine: “Midva mož in žena verjameva, da če bova povezana kot zakonca, če bova gojila najin odnos zmeraj; v sreči in prepirih, v preizkušnjah, ter v sencah obupa, lahko napor obrodi sad in vsej družini prinese pomlad. Čutiva, da bi bili brez vere naši družinski odnosi prazni. Vera nam daje moč in upanje, da vstrajamo v dobrem. Ocenjujeva, da se imava rada vedno bolj, da se vedno bolj poznava in sprejemava. Taka kakršna sva, sva otrokom ogledalo in želiva biti čim boljše ogledalo ljubezni. Kot starša se ne moreva skriti ne pred Bogom in tudi pred otroki se ne da. Ostaja edino resnica. In s to držo misijonariva najprej med otroki in tudi v svetu…. Na prvem mestu pa je skrb za to, da bodo naši odnosi še bolj ljubeči. Za poročni obred sva si izbrala Jezusovo navodilo; naj se ljubimo med seboj, ker bodo po tem ljudje spoznali, da smo njegovi učenci. In z molitvijo in prizadevanjem ni nič nemogoče.”.
Dva dogodka, ki se povsem razlikujeta. V prvem vidimo, da Boga sploh ne rabijo, v drugame pa kako jima je – zakoncema namreč – Bog važen in tudi potreben. Zakonca sta odkrila, kar mladi v tem primeru niso, da ju vera povzdigne nad vsakdanost. Osvobaja ju nemira tega življenja in ju vodi ne samo v onostranski ampak tudi v tostranski kraj miru, da lahko kljubujeta življenskim preizkušnjam.
Ob teh dveh primerih lahko pridemo tudi do sledečega spoznanja. Ni važno koliko znanja nekdo ima o Bogu. Važnejše je, če je zanj Bog resničen. Boga, ki ga doživljamo kot skrivnost, je za nas resničnejši, kot če bi ga videli ali otipali. Za to spoznanje, pa je danes marsikdo prikrajšan.
